Kitajske minimalke

Z naročanjem kitajske robe je verjetno podobno kot z najemanjem kreditov v švicarskih frankih. Če gre vse po načrtih, se z uspešno špekulacijo hvališ, češ, poglejte vi mene, kako sem dobro skozi prišel, v nasprotnem primeru pa je v izogib privoščljivemu posmehu po mojem najbolje ostati tiho in svojo težavo diskretno zaupati izključno bančnemu svetovalcu. Seveda je lahko kitajska roba odličen nakup, v najslabšem primeru pa se zgodi, da jo cariniki sežgejo na grmadi, čeprav jo je špekulantski kupec pošteno plačal in se ob tem še dobro počutil, ker ni dal denarja lopovskim evropskim trgovcem.

Še bolj banalen je jezikovno-terminološki nesporazum. Človek je v dobri veri naročil minimalistične športne copate in dobil tole.

Ne more se pritoževati, da niso minimalistični.

Dokler za nekaj parov zapraviš dvajset ali petdeset evrov, je to še smešno, ne pa, če kupiš paleto ali cel kontejner. Posledice za podjetnika so v tem primeru približno take kot za finančne trge razpočeni nepremičninski baloni.

Mimogrede: zadnjič sem prvič v življenju vstopil v kitajsko trgovino, kjer sem se počutil še bolj ponižanega kot v Kiku. Za starše, ki otrokom tam kupujejo igrače, za katere pristojne službe po nekaj mesecih ugotovijo, da so strupene, bi morali po mojem odrediti nadzor socialnih služb. Tistim,ki kupijo uro v podobi zlate mucke, ki v nedogled niha maha s tačko, pa bi morali odvzeti volilno pravico.