Če ne bi šla ravno na dan, ko je bilo sprehajanje po Ljubljani smrtno nevarno, bi na pijačo skočila v bar z najpočasnejšo postrežbo v Ljubljani nasproti, tako pa sva obtičala v bifeju v garderobi opere, ki ga zlahka proglasim za najbolj beden gostinski obrat v vsem najlepšem mestu na svetu™. Da kavni avtomat prekriva bela rjuha, sem opazil šele, ko je točajka izjavila, da kave izjemoma ni. Izjemoma. A videti ni bilo niti žganih pijač, zato sem vprašal očitno: »Ali imate kaj žganih pijač?« Nekaj da imajo, je, sklanjajoč se pod pult, izdavila po enostavčnem posvetu s sodelavko. »Morda viski?« Chivas in Jameson. Nič drugega. Lisica je ob kozarcu penine vzela še zavojček pisanega peciva, ki je na pultu dajal vtis, da ga je tam nekdo pozabil. Chivas je točajka natočila v kozarec, kakršnega vidite samo še v študentskih domovih, drugi kozarec pa je ob prošnji »z malo ledu« do vrha napolnila z ledom.
Med odmorom sem opazil, da so na vogal točilne mize postavili še steklenico Moeta.
V prvem dejanju sem bil še čil in sem ga prenesel z lahkoto, a posebne vznesenosti ni bilo občutiti, čeprav sem prišel dobro razpoložen in grem rad v opero. Res pa je, da grem tako redko, da si želim bogate scenografije, načičkanosti, cirkusa, gneče na odru, predvsem pa zanosa nastopajočih. In če se kot priložnostni obiskovalec ne morem pritoževati nad siromašno scenografijo, pa ne želim dobiti občutka, da je nekdo samo prišel v službo in oddelal svoje. Oder je v primerjavi z večjimi operami res videti kot miza za pingpong v primerjavi s teniškim igriščem, a to ne more biti izgovor za cenenost. Kaj naj si ob očitno minimalistični scenografiji mislim, ko na oder prinesejo stole in senčnik v barvah ameriške zastave? Namesto, da bi me presunila bolečina Čo-Čo-san, sem ob tem cenenem vložku skoraj prasnil v smeh. V redu, razumem, Čo-Čo-san se ima za Američanko, ampak to je količkaj razumen gledalec lahko razbral že iz besedila, ne da bi opero sploh gledal.
Zadnje pol ure drugega dejanja, ko je bila ura že kasna, sem resno trpel, tragičen konec pa doživel kot katarzo. In še to sem bil v pričakovanju teatralnega harakirija [SPOILER!!!] razočaran ob dolgočasnem samomoru po slovensko [SPOILER!!!]. Aplavz je bil mlačen celo za slovensko občinstvo – prisiljen. Malo mi je odleglo, da le nisem edini nergač, ko je razočaranje takoj izrazila tudi Lisica. Še sreča, da Dnevnika nisem bral že prej, saj kot analfabet nisem opazil vseh pomanjkljivosti. Ampak tudi laiku je jasno, da predstava ne funkcionira.
Ampak smo Slovenci, ne jamramo in smo se vendarle prebili skozi.
Samomor se še nikdar ni zdel tako simpatična rešitev.
7 komentarjev
Kaj čakaš? Obleka je top. Samo še poroka.
Pa brado obrit! Ta postara….
Da ne boš kot Anglež iz devetnajstega stoletja.
Pozdrav Stane.
Polovica zahodnega sveta fura brade, ti me pa pošiljaš v 19. stoletje.
Enim je bila pa všeč 🙂
https://pbs.twimg.com/media/C3pwRcqW8AEUQXd.jpg:large
Hehe, seveda je za marsikoga marsikaj dobro, to je normalno. Ljudje so zadovoljni celo z LPP.
Do zdaj sem od dveh slišal, da je bilo slabo in od ene parih, da ni bilo v redu. Morda sicer ni bilo popolnoma zanič, zato sem zbrisal del, v katerem sem v afektu, nekaj ur po operi, napisal, da bi med taka izvedba navdušila v Kulturnem domu Žabji Dol, kjer bi amaterji peli na posneto orkestralno podlago – tega seveda ne morem napisati, ker sem bil v operi mogoče petkrat. Ni pa to bilo vrhunsko. Po mojem občutku smo sicer ploskali, ampak prisiljeno, kot da bi bila opera na pol prazna.
Za slabo predstavo nimam izgovora. Za slabo postrežbo in morebiti še neudobne sedeže pa moram povedati da so del načrta. Namreč, da spomnejo obiskovalca, da je tu zaradi kulture in ne za to, da bi hedonistično užival v dekadentnosti izbrane hrane in pijače.
Ja, saj s tem se deloma strinjam in navsezadnje korekten bar ni daleč – ampak ravno tisti dan bi na sprehodu samo do tja tvegala še hujše trpljenje na urgenci.