Katarzičen samomor

Če ne bi šla ravno na dan, ko je bilo sprehajanje po Ljubljani smrtno nevarno, bi na pijačo skočila v bar z najpočasnejšo postrežbo v Ljubljani nasproti, tako pa sva obtičala v bifeju v garderobi opere, ki ga zlahka proglasim za najbolj beden gostinski obrat v vsem najlepšem mestu na svetu™. Da kavni avtomat prekriva bela rjuha, sem opazil šele, ko je točajka izjavila, da kave izjemoma ni. Izjemoma. A videti ni bilo niti žganih pijač, zato sem vprašal očitno: »Ali imate kaj žganih pijač?« Nekaj da imajo, je, sklanjajoč se pod pult, izdavila po enostavčnem posvetu s sodelavko. »Morda viski?« Chivas in Jameson. Nič drugega. Lisica je ob kozarcu penine vzela še zavojček pisanega peciva, ki je na pultu dajal vtis, da ga je tam nekdo pozabil. Chivas je točajka natočila v kozarec, kakršnega vidite samo še v študentskih domovih, drugi kozarec pa je ob prošnji »z malo ledu« do vrha napolnila z ledom.

Med odmorom sem opazil, da so na vogal točilne mize postavili še steklenico Moeta.

V prvem dejanju sem bil še čil in sem ga prenesel z lahkoto, a posebne vznesenosti ni bilo občutiti, čeprav sem prišel dobro razpoložen in grem rad v opero. Res pa je, da grem tako redko, da si želim bogate scenografije, načičkanosti, cirkusa, gneče na odru, predvsem pa zanosa nastopajočih. In če se kot priložnostni obiskovalec ne morem pritoževati nad siromašno scenografijo, pa ne želim dobiti občutka, da je nekdo samo prišel v službo in oddelal svoje. Oder je v primerjavi z večjimi operami res videti kot miza za pingpong v primerjavi s teniškim igriščem, a to ne more biti izgovor za cenenost. Kaj naj si ob očitno minimalistični scenografiji mislim, ko na oder prinesejo stole in senčnik v barvah ameriške zastave? Namesto, da bi me presunila bolečina Čo-Čo-san, sem ob tem cenenem vložku skoraj prasnil v smeh. V redu, razumem, Čo-Čo-san se ima za Američanko, ampak to je količkaj razumen gledalec lahko razbral že iz besedila, ne da bi opero sploh gledal.

Zadnje pol ure drugega dejanja, ko je bila ura že kasna, sem resno trpel, tragičen konec pa doživel kot katarzo. In še to sem bil v pričakovanju teatralnega harakirija [SPOILER!!!] razočaran ob dolgočasnem samomoru po slovensko [SPOILER!!!]. Aplavz je bil mlačen celo za slovensko občinstvo – prisiljen. Malo mi je odleglo, da le nisem edini nergač, ko je razočaranje takoj izrazila tudi Lisica. Še sreča, da Dnevnika nisem bral že prej, saj kot analfabet nisem opazil vseh pomanjkljivosti. Ampak tudi laiku je jasno, da predstava ne funkcionira.

Ampak smo Slovenci, ne jamramo in smo se vendarle prebili skozi.

Samomor se še nikdar ni zdel tako simpatična rešitev.