Kam se gre iz Pivnice Union?

Šušljalo se je, da utegne biti situacija v Pivnici Union sprejemljiva, če že ne pisana na kožo pivoljubom, ki se ne zatikajo ob prerekanju, ali je boljši ljubljanski ali laški pir. Osebno se obema raje izognem, čeprav nimam nič proti Unionovem boku, amberju ali klasični nefiltrirani različici, le Triglav je ogaben, pri čemer so menda pretiravali tudi s ceno, tako da ga – k sreči – ne dobite praktično nikjer.

Prvo soboto po odprtju se je, praznih želodcev in polna pričakovanj, v pivnico odpravila verjetno ena strožjih pivsko-gurmanskih ekip. Kar uide enemu, gotovo ne bo ušlo drugemu članu. Šesterici se je pridružil otrok, ki dobro ve, kakšen mora biti šmorn. Spletna stran je ob celotni unionski in laški ponudbi obetala tudi bogat jedilnik, ki je načeloma problematičen saj obstaja nevarnost instant hrane, kakršne si doma ne kuham niti, če imam premalo časa.

Industrijska plehnata vrata ne izrekajo preveč prijazne dobrodošlice, še bolj neprijetno pa nas je presenetilo obvestilo natakarja, da miza ni rezervirana, čeprav smo to storili preko spletne strani. Zatrjeval je celo, da spletna rezervacija sploh ni možna, pri čemer ni znal odgovorit, zakaj je  na voljo spletni obrazec ali zakaj ni obvestila, da spletni obrazec nima funkcije. Po kratkem pregovarjanju nam je odredil VIP mizo, kar pomeni, da zelo pomembne osebe sedijo na nekoliko privzdignjenem podestu, od raje so ločene z ograjo in to je … pravzaprav vse.

Nadaljevanje je bilo bolj gostoljubno. Ob večinoma litrskih vrčkih smo za pod zob za začetek naročili štirim osebam namenjeno unionsko pojedino, sestavljeno – kot je moč ugotoviti na spletni strani – iz svinjske krače, dnevno pripravljene teletine, ocvrte piščančje perutnice in bedra, pivske klobase v slanini, ocvrtega krompirja, dušenega sladkega zelja in treh pivnih (hm, pivskih?) omak.

Nad količino se praviloma ne pritožujem, a v pivnicah gre pričakovati gromozanske porcije, ob katerih se noge zašibijo tudi trebušastim kerlcem. Unionova porcija bo zadostovala dvema ne preveč lačnima moškima in dvema ne preveč lačnima ženskama. Moti pa, da se realno stanje ni skladalo ne samo s pričakovanji, ampak tudi z napovedjo. Del omizja je pogrešil svinjsko kračo, ki namreč ni postrežena cela, ampak v nekaj kosih. Tam na to nisem bil pozoren, toda, kot je razvidno iz fotografije, je manjkala še ena od omak, pivska klobasa v slanini in ocvrt krompir. Za štiri osebe – kot je opazilo ostro oko – postrežejo tri na pol prerezane kuhane krompirje . Tudi o perutnički in bedru ni bilo ne duha ne sluha, bilo pa je nekaj koščkov ocvrtih piščančjih prsi. Diskrepance med fotografijo in na spletu objavljenim jedilnikom ne razumem najbolje, je pa možno, da je jedilnik v pivnici dejansko drugačen. V nasprotnem primeru je šlo tukaj za očiten nateg, ki ga verjetno nismo opazili iz čiste požrešnosti, kakovost mesa namreč ni vprašljiva, svoje pa so morda naredili tudi maligani. Dgovora na neskladje v dveh dneh žal niso bili sposobni sporočiti, dejstvo pa je, da tako ploščo v kleni slovenski gostilni postrežejo za 20 do 25 evrov, namenijo pa jo dvema osebama, ki potem meso zavijeta v folijo in odneseta domov. V Unionovi pivnici to stane 35 evrov.

Naročili smo še golaž, ki se je izkazal s solidnim mesom v industrijsko gladki omaki, otrok je dobil carski praženec, a mu v šoli naredijo boljšega, kar mu verjamemo, jaz pa sem si omislil svinjska rebra. Na spletni strani piše, da jih postrežejo s pivom, hrenovo majonezo in zapečenim fižolom z jabolki in kolerabo. Poročam lahko o korektnem mesu, plavajočem v zdrizasti omaki iz nezgrešljivo sladkega konzerviranega fižola, za kolerabo in jabolka težko rečem, ali so bila zraven, hrenove majoneze pa nedvomno ni bilo niti za pljunek. V ceneni menzi bi verjetno postregli isto, vendar bi omako poimenovali kot visokoletečo, pri tej kakovosti pa vse skupaj postregli za 4 do 5 evrov, torej za približno polovično ceno.

Ne spomnim se niti, kdaj smo se s strežnim osebjem nazadnje tako redno pregovarjali. Ko smo pojedli unionsko pojedino (brez klobas, slanine, perutničk,bedra in tretje omake), so nas prosili, da do šestih zvečer zapustimo mizo, češ da imajo rezervacijo. Očitno je nekdo lahko rezerviral tisto, česar mi nismo mogli. Naslednjih pet minut so se tako – jaz se v takih primerih po navadi vklopim šele na koncu – pregovarjali o ustreznem odnosu do strank in izkazalo se je, da ne gre za šefico strežbe, ampak da gospa dela v marketingu. Da smo si na jasnem: razumem zagato, ne pa tudi neustreznega pristopa. Pošteno bi bilo, če bi se opravičili in do šestih uredili drugo mizo.

Kasneje se je vrnila in se opravičila, češ da je nekako uredila in naj uživamo naprej, poleg tega pa smo dobili še rundo na račun hiše, kar se nam je zdelo več kot pošteno, tako da smo na zaplet kaj hitro pozabili – do naslednjega zapleta! Sicer vljudnemu, a neverjetno naivnemu natakarju nikakor ni bilo jasno, kako je mogoče, da kuča časti. To se mi ne bi zdelo sporno, dokler bi svojo nevednost reševal z osebjem, ne pa, da se je pregovarjal z nami, češ da je to nemogoče in da tega sploh ne delajo. Poslali smo ga torej poizvedovat k pristojnim in čez čas se je precej začuden vrnil in vprašal, kdo da smo.

Izjava, da je mislil, da smo kakšni veliki ljudje sodi v anale, kot tudi njegova razlaga, češ da še nikomur niso nikoli častili runde piva – naj opozorim, da je imela do tistega datuma pivnica točno petdnevno tradicijo – , da pa so nekemu omizju enkrat gratis dodali borovničke … ker so naredili račun za 600 evrov.

Preberite še enkrat: pojedli in spili so za 600 evrov, nagradili pa so jih z borovničkami?!?

V pivnico sem šel čez dva dni preverit še večerno vzdušje, ki niti ni tako slabo. Razmerje med moškimi in ženskami je približno 1:10, zato nekoliko smrdi po moškem znoju. Vseeno vam po dobrem seksu ne bi priporočil Pivnice Union. Takrat mislim, da je kakšno flašo najbolje odpret kar doma. Boljše vprašanje je, kam oditi iz Pivnice Union. Obakrat smo nadaljevali v primernejših prostorih, kjer se na mizo dobi tisto, kar naročiš.

Union očitno ubira klasično bomo že nekako metodo plasiranja novih produktov, češ, če pijejo naše zanič pivo, bodo že prenesli tudi zanič hrano. Po svoje imajo prav. Golaž, šolski instantni zvarek, je damo pri sosednji mizi zadovoljeval kot da gre za vrhunsko specialiteto, kakršno ob praznikih pripravljajo slovenski lovci, ki si pač ne morejo privoščiti sramote z vmešavanjem neznanskih količin moke. Za družbo nizkih pričakovanj in ruralno-meščanskih navad je pač vse dovolj dobro.