Odrgnine, ki so posledica padcev s kolesom na asfalt, so grozljiva neprijetnost. K sreči s tem nisem imel prav veliko izkušenj, ker s cestnim kolesom praktično nisem padal oziroma so bili padci nedolžni, ob nesrečah z gorskim kolesom pa so rane globlje, odprte, kar je bistveno bolje. Hrasta se namreč naredi že čez noč in naslednji dan je človek pripravljen na nove podvige. Odrgnina pa ostane in vsakič, ko se oblečeš oziroma jo zavaruješ z gazo, se material prilepi in pod prho zapoješ presunljivo arijo.
Kljub 15 krat 15 centimetrov veliki odrgnini na gluteusu maximusu in razbolelemu zapestju sem šel naslednji dan iz principa na epsko turo. Če lahko profesionalci padajo dan za dnem in vseeno vozijo, bom pač lahko tudi jaz. Seveda imajo oni precej boljšo zdravniško oskrbo, jaz pa v lekarni nisem dobil drugega kot navadno gazo. Zvečer sem torej zapel, a to ni največja težava – najhuje je, da se pri takem postopanju rana nikoli ne zaceli. Že tako sem bil obsojen na spanje brez hlač. Razna mazila seveda koristijo, a ne pridejo v poštev, če s eredno ukvarjaš z dejavnostjo, ki sama po sebi povzroča drgnjenje – v tem primeru je treba rano nekako zaščitit.
Seveda obstaja rešitev, ki se ji reče obliži za celjenje rane v mokrem okolju. Težava je v tem, da so nekrščansko dragi in jih na hitro ni mogoče dobiti praktično nikjer, ker tega očitno nihče ne kupuje. Srečo sem poiskal v Lekarni Žužek, kamor zahajam ne samo zato ker odločno bojkotiram Lekarno Ljubljana in še odločneje podpiram manjše zasebnike, ampak tudi zaradi prijetnega osebja.
Obliža za celjenje rane v mokrem okolju seveda niso imeli, vendar takšne zavzetosti zaposlenih nisem doživel že dolgo, če sploh kdaj. Obstaja več vrst teh oblog oziroma obližev, so mi razložile, a zapomnil sem si samo medeno. Po ugotovitvi, da mi je popolnoma vseeno, kakšen gel, med ali granulat mi bo celil desno ritnico, so se z iskanjem rešitve ukvarjale tri ali štiri punce: listale so po katalogih, klicale zastopnike, poizvedovale po cenah … in navsezadnje uredile, da mi je zastopnik vpojne hidrocelularne gelne obloge brez lepilnega roba – najverjetneje ne da bi Žužkova sploh kaj zaslužila – še isti dan poslal po pošti s plačilom po povzetju.1
Mislim, da trije obliži velikosti 20 krat 20 centimetrov stanejo okoli 22 evrov, res pa je, da so v zahtevnih pogojih obstojni kakšnih pet dni. Ker so prozorni, omogočajo spremljanje situacije, po zunanji strani je mogoče celo s pisalom sproti beležiti napredek celjenja. Krasna zadeva! Med kolesarjenjem me ni motila, izboljšanje stanja pa sem opazil že naslednji dan. Odstranil sem jo po petih dneh, ko je bila odrgnina verjetno že zdavnaj zaceljena in je koža dobila lepo rožnato barvo, kot Švedinje po šestih urah pod turškim soncem.
Toplo priporočam vsem, ki ne pustite, da bi vas odrgnine zaustavile!
Toplo priporočam tudi Lekarno Žužek na Tržaški cesti 118 (dostop po Fajfarjevi) in se ob tem še enkrat zahvaljujem za prijaznost in čas.
- Komunikacija s poštarjem je že druga zgodba, a glede na izkušnje s Pošto Slovenije sem lahko vesel, da sem pošiljko sploh dobil na dom. [↩]
17 komentarjev
upam, da ostalim dvem preteče rok uporabe;)
Sicer pa, ja, sem pozabil omenit – ugodno prodam 🙂 Po 5 evrov vsakega, hehe.
Uuu, to pa poznam, oz. morda nekaj podobnega.
Sem imel nekoč opeklino na nerodnem mestu, pa ni je dohtar na urgenci predlagal tole (oz. nekaj podobnega). Je povedal, da oni to uporabijo samo v najhujših primerih, npr. opekline dojenčkov, in učinkuje tako, da dojenček takoj preneha jokat. Za nas stare junce je pač stvar naprodaj v lekarni (ni problema).
Bolj razumljivo je “mišica na riti”
Velika zadnjična mišica (latinsko musculus gluteus maximus) široka, ploščata mišica štirikotne oblike. Leži na površini in je najmočnejša v skupini. Izvira iz zunanje strani črevnice in križnice ter se pripenja na grčavino na lateralni strani stegnenice.
Se pa strinjam z bojkotiranjem Lekarne Ljubljana.
Moja je lekarna Bitenc!
Prijaznost in ustrežljivost je njihov zaščitni znak.
Super! Jaz sem zadevo iskal v Lekarni Ljubljana in ker je niso imeli, me je hotela prepričat, da to sploh ni res, da se mora rana posušit in da se tako hitreje zaceli.
Hja, to načeloma drži, ampak če greš na kolo in v šestih urah prešvicano rit v oprijetih hlačah napneš približno 32.000-krat, se rana seveda nikoli ne posuši. Tu sva pa že pri dobrem starem zdravniškem nasvetu “počivajte en teden.”
Hm, enkrat sem imel ene take obliže in je na njih pisalo, da se rana v mokrem okolju pod tem obližem hitreje zaceli kot v suhem. Me zanima če je to res. Mudilo se mi je pa ravno zaradi tega drgnjenja, ki se je obetalo čez par dni in sem hotel da je do takrat oz. pač čim hitreje ok 🙂
Lekarna Bizjak, Hala A v javnih skladiščih je pojem lekarne… v katero greš s strahospoštovanjem, drgetajočimi usti in razbijanjem srca. Ko te s svojim kačjim pogledom prebode sama lastnica, gospa Bizjak, se počutiš kot zajec v živalskem vrtu. Ni izhoda. Samo še panična misel na beg.
Vedno nekaj manjka na receptu, vedno. Niti enkrat ni niti en zdravnik pravilno izpolnil recepta. V nobenimdrugi lekarni niti pod razno ne komplicirajo, če manjka vejica ali pa datum rojstva.
Praviloma tudi zdravilo ni najbolj ustrezno in temu sledi jadikovanje nad nesposobnimi zdravniki, ki ne vejo kaj predpisujejo.
In ko sem zadnjič po nevednosti prišel z recepti tja v nedeljo (bilo je odprto seveda), sem dobil lekcijo iz izdajanja zdravil na recepte v nedeljah.
Lekarne Ljubljana imajo vsaj striktno zaprte svoje luknje ob nedeljah. In nikomur ne solijo pameti.
O, dobro vedeti, hvala!
Ko sem pred kratkim imela opekline na podplatih, sem slišala za opeklinske obliže (ista fora; rana naj bi se v vlagi prej zacelila) in takoj šibala v lekarno. Tudi jaz sem imela srečo z lekarnarico, ki je rekla, zakaj bi kupovala tele drage obliže (paketek približno 7€), ko bom enako opravila z grassolind (70 centov stane kar velika zaplata) mrežico, čez gazico in zalepila. In res! Navdušena sem bila. Sploh nad tem, ker se zadeva ne zalepi na rano!
@Zmrda: Brez dvoma je res. Od petka zvečer do torka zjutraj se mi namreč rana praktično ni celila. Potem pa je bilo po mojem že v dveh dneh povsem OK in sem flajšter nosil samo še za vsak slučaj.
@MMML: Hehe, moram preskusit 🙂
softič
Celjenje je odvisno od globine poškodbe. Če je odrgnina ali opeklina tako globoka, da poškoduje tudi zarodno plast kože, se rana celi samo z robov in iz mešičkov dlak – v kolikor nismo posneli tudi teh. Mokro celjenje je za reepitelizacijo najugodnejše, vendar tudi suha krasta pravzaprav napravi pod svojim pokrovom podobne ugodne razmere. Za optimalno celjenje je ključnega pomena čistost rane.
Pravilna oskrba bi torej bila: umazano svežo rano spiramo z obilico fiziološke raztopine (ker ne peče in lepo očisti rano, da se ne bo gnojila), nato pa pokrijemo s katerokoli oblogo, ki se ne prijema na rane. Če se je v tem času že naredila krasta, pa je seveda ne odstranjujemo zavoljo višjih ciljev, ampak samo suho zaščitimo.
In še en nasvet: oblačila ali obvezilni material, ki se je sprijel z rano, odstranimo z namakanjem. Povoj polijemo s fiziološko raztopino, počakamo 5 minut in previdno odstranimo. Ostankov lepila obližev pa se preprosto znebimo z alkoholnimi robčki.
Iiin če smo že picajzlasti – zagotovo ni bil poškodovan gluteus maximus niti kakšen drug gluteus, ampak tri plasti višje: koža na glutealnem predelu. 🙂
@Lisica: jaz sem rano spucal po moško. Z alkoholom. Tulil nisem prav nič po moško. Jeba je biti brez zdravnice pri hiši, haha.
Mah, meni se površinske rane celijo izredno hitro n ne potrebujejo kakšne posebne obravnave. En dan premora kolesarjenja in kak dan slabše spim….Problem nastane, če je dodatno prisoten udarec na sklep/kost. Lani sem lepo “položil” ovinek pri gasilnem domu nasproti Žabarja, pokasiral udarec v kolk, ki ga še danes čutim..
Pucanj z alkoholom najbolj pomaga, če razkužuješ iz notranjega konca…
Jaz isto. Če se že nekje poripsam s kožo, samo pustim kakšen dan na zraku in sem dobra.
Enkrat sem pa padla na balanco na prsnico. Kdor ne ve – to je ta pokončna kost med rebri spredaj.
Vozim po bregu navzdol, po kamnih in luknjah in me je spodneslo.
Najprej me sploh ni nič bolelo. Jeaa, bicikel vozen, gremo naprej do doma.
Zvečer še vse uredu, tuš, nežno miljenje – spanje.
Drug dan – nisem mogla niti vdihnit. Nč. En kašelj/ček taka muka, da mi je oči ven vrglo!! 🙁 Kaj šele druge muke.
Samo na škrge sem dihala. 3 mesece, da me je nehalo bolet. Samo je bilo vsak dan boljše.
K dohtarju nisem šla. Če bom darovala truplo v medicinske namene, bodo sigurno ugotovili, da me je v pretekloti nekdo mučil. 🙂
@Afna: En dan premora? Čakaj malo, no, a smo rekreativci ali nismo 🙂
@Darja: Tis dec!