Kako je kolesariti po puščavi?

Obstajajo tudi hujše zagate od v naslovu omenjene, na primer, kako si na stranišču kavarne sredi puščave obrisati rit. Ampak o tem kdaj drugič. Tokrat o kolesarjenju. Bolj preprosto je, kot si mislite.

Malo manj preprosto:

Malo bolj zahtevno:

In zelo zahtevno:

Tja, kjer imaš pred seboj sto ali več kilometrov peska, s kolesom seveda ne bi rinil, čeprav bi s fat bajkom menda šlo. V konvencionalnejših delih Sahare pa je puščavska vožnja kar zabavna tudi na navadnih gumah. Še največ težav je povzročal veter in že tako nizke hitrosti se lahko spustijo na enomestno številko. Prvi dan sem mislil, da bom znorel. Potem sem še malo spustil gume in življenje je bilo veliko lepše. Od tiste kavarne smo se usmerili proti narodnemu parki Jbil, ki je krog in krog obdan z ograjo.

Na drugi strani ograje živijo oriksi. Predstavljal sem si jih drugače, ampak to je menda to. Nismo ga mogli prepričat, da nam ne bi kazal riti.

V bližini je vodnjak, kjer smo imeli namen prenočiti, v bližini vodnjaka kasarna in tako so se šefi zapletli v pogovore s pristojnimi organi, ki so obljubili, da nas bodo čuvali čez noč.

Naslednji dan je bilo bolj zanimivo in končno tudi toplo. Torej okrog 20 stopinj. Tako je videti vodnjak Alkhafair.

Kafana na poti:

Večinoma kar leti. Povsod je pesek, ampak se da lepo peljat po utrjenih pistah.

Mislim, da je bil pritisk v zračnicah okrog 1,5 bara ali celo manj. Peščenim jezikom se pač ni mogoče izogniti, ampak naskakovanje teh nebodijihtreba je še kar zabavno.

Presenečen sem bil tudi nad performancami v sipinskih prehodih. Kdor se je kdaj klatil po Tuniziji, je bil najverjetneje tudi v oazi Ksar Ghilane, kamor vodi precej lepa cesta. Z ene strani. Z druge strani je treba prečkat kakšna dva kilometra sipin. Šala mala za Stanovnika Mirana, ampak on ima medvedje šape in med nogami 450-kubični agregat. Jaz pa tistih nekaj sto vatov največje moči v nogah. Ampak, presenetljivo, tudi to je mogoče zvozit, in sicer z divje nepriporočljivo nizkim pritiskom v zračnicah. Takole, kakšnega pol bara, kar je tako malo, da moraš pazit v ovinkih, da te ne sezuje. Sicer s hitrostjo pešca, ampak v Ksar Ghilane sem se pripeljal v stilu in z nasmeškom. Dokaznega materiala žal ni.

Skratka, vse se da. Samo pumpo moraš imet s seboj.

Kako je po puščavi teči, pa si lahko preberete v reviji Tekac.si (plačljivo) ali na spletni strani Tekac.si (ni plačljivo).

Prejšnja objava Naslednja objava

3 komentarji

  • Odgovori darja 21. 2. 2014 at 23:02

    In ko se takole voziš po teh prostranih peskastih površinah… Nobenega življenja, mušic? Kaj ne živijo v tem pesku ene puščavske kače, ki se gibljejo tik pod površino? Na tak način, kot je 'vzroček' na predzadnji sliki?
    Mora pa bit to res nor občutek. Ne preživiš, če ne bi imel spremljevalne ekipe. Mene bi to toook zamorilo. In imet kafano tam nekje, sredi ničesar…
    Koliko km na dan ste prevozili po tem pesku?
    Kako pa preživi oriks? Ne živijo v tropu?

    Res blazno zanimivo za brat in gledat. Hvala ti!

  • Odgovori Milan Rejec 26. 2. 2014 at 17:44

    Lepo si tole opisal in vse je res. Sam sem bolj lene sorte in nisem spustil zraka iz zračnic (je bil še slovenski, bi bila škoda in ja, ni razneslo zračnic v aeroplanu, kot nekateri pravijo, da bo). Torej pritisk je bil zadaj 4 bare, spredaj 3 in debelina zračnic 1.95. Zelo pomaga večja širina zračnic, dovolj hitrosti čez pesek in vožnja na način smučanja v celcu (malo razbremenitve spredaj). In seveda veliko, veliko trme.

    PS: Takole je bilo: https://picasaweb.google.com/109943342713882452598/Sinaj#5439529017633053394, oz. takole:

  • Komentiraj