Južnoafriški cestni izlet

Ozračje je v Bushbuckridgu precej zatohlo tako ali drugače, a ko smo prečkali umetno jezero na reki Marite in se je cesta začela zlagoma, a vztrajno vzpenjati proti Graskopu, mestecu, ki je nastalo na višku zlate mrzlice v drugi polovici 19. stoletja, me je pokrajina čedalje bolj spominjala na Pokljuko, samo da je tamkajšnji umetno zasajen borov gozd ogromen. Nepredstavljivo ogromen. Tako kot tovornjaki, polni hlodovine.

V Graskopu se začne Panoramska cesta, ki je čisto simpatična, vendar bi v tem času raje v kakšni vaški beznici ob pivu debatiral z lokalnimi veljaki. Če ste tam, se morate najprej ustavit pri stolpu Pinnacle Rock. Vzeli vam bodo nekaj južnoafriških randov, sprehodili se boste do razgledne točke nad dolino reke Ngwaritsana in se začudili skali. Check!

Odondod nas je Peter odpeljal k Božjemu oknu. Bojda so tam snemali Bogovi so padli na glavo ampak, verjeli ali ne, jaz tega filma sploh nisem gledal. Potem ko spet plačaš nekaj randov, lahko stopiš na rob 700 metrov visoke pečine in se čez širno ravnico in Krugerjev narodni park zagledaš proti Mozambiku. Check!

Tu smo bili že v Naravnem rezervatu kanjona reke Blyde, ki je znan tudi po slapovih. Tile se imenujejo Lizbonski slapovi in padajo čez 94 metrov visoko pečino. Bolj kot voda, so me navdušili pavijani. Check!

Nekaj kilometrov severneje je sotočje rek Blyde in Treur, ki sta v peščenjak izvrtali globoka korita precej zanimivih oblik. Reka Blyde naj bi bila Reka sreče, Treur pa Reka žalosti. Imenuje se Bourke’s Luck Potholes, a dejstvo je, da Tom Bourke pri iskanju zlata ni imel sreče.

Precej simpatično, samo ljudi je bilo približno desetkrat preveč. Check!

Kanjon reke Blyde naj bi – ne vem več po katerem kriteriju – veljal za tretjega največjega na svetu. Za to pa priznam, da je res lepo!

In desno od meandra se dviga še impozantnejši sestav skal, ki ga danes imenujejo Tri rondavele, ker po obliki spominjajo na okrogla bivališča tamkajšnjih domorodcev. Imenujejo jih tudi Tri sestre ali Poglavar s tremi ženami; mizasta gora v ozadju naj bi predstavljala poglavarja plemena Bapedi¹ Maripija Mashila, tri manjše skale pa njegove tri žene. Check!

Že ko smo se obirali pri srečnemu Bourku, me je začela grabit nervoza. Ura je bila tri ali štiri in pojma nisem imel, kako daleč je do Johannnesburga, vedel sem samo, da smo šele na polovici programa. Peter me je previdno vprašal kdaj odletimo, čeprav bi moral to prav dobro vedeti. Hladnokrvno je vklopil navigacijo in z grozo sem opazil, da imamo do letališča dobrih 350 kilometrov in da se čas prihoda sumljivo ujema s časom odhoda z letališča. Hitro mi je bilo jasno, da ne bomo imeli časa niti za pohajkovanje po kraju Pilgrim’s Rest niti kosilo – jedli nismo že od zajtrka –, kaj šele, da bi v nekem zavetišču za zveri po naročju vlačili mlade levčke, česar se je srčno veselila najmlajša članica odprave. Ugotovili smo, da je Peter najnesposobnejši turistični agent na svetu. K sreči mu je bila cesta naklonjena, prometa je pač malo.

V avtu je zavladalo precej napeto ozračje. Jebeš Južno Afriko, če ne moreš pestovat levjih mladičkov. Jebeš Graskop, če nisi jedel Harryjevih palačink! Ko je čez kakšno uro vprašal, če koga tišči na stranišče, so vsi odkimali. Ne, sem rekel, samo vozi, Miško! Na avtocesti je po kakšni uri in pol vprašanje ponovil. Ni treba, sem odvrnil s hudobnim nasmeškom, vedel sem, da že težko zadržuje in vedel sem tudi, da bo zato še bolj pritisnil na plin.