Joburg evening

Pravkar sem na Google Maps preveril koliko bi moral prevoziti, če bi se hotel do postelje na spodnji fotografiji pripeljat z avtomobilom. Rezultat: 13.131 kilometrov. Čez Italijo, Francijo, Španijo, Alžirijo, Niger, Nigerijo, Čad, Srednjeafriško republiko, Demokratično republiko Kongo, Zambijo in Zimbabve na Rivonia Road, Johannesburg v Republiki Južni Afriki. Najverjetneje do tja sploh ne bi prišel – za vse naštete afriške države namreč MZZ odsvetuje potovanje, še posebej v Srednjeafriško republiko, kjer se menda koljejo kot živali.

Za Republiko Južno Afriko pa piše, da je v Johannesburgu priporočljivo prenočiti v varnih predelih mest, med katere spada tudi Sandton.

Sodeč po številu bank je videti kot da bi bil na Cipru. S tem da se ljudje tam ne pogovarjajo o recesiji, kar je precej fletno. Dokler te ne vprašajo, kako je kaj z recesijo. Pogled iz sobe:

Zvečer, ko smo prišli, je bilo vreme obupno, jutro pa krasno. Nelson Mandela Square je na drugi strani ceste:

Dobrovoljni Nelson od blizu:

Kongresni center na levi in Michelangelo Towers:

Nekaj takega (z več gneče) sem pričakoval od dubajskega letališča:

Trg in nakupovališče je tudi vse, kar smo videli od Johannesburga. Smo pa dobro jedli. The Butcher Shop & Grill. V mesariji pred oštarijo sem videl nekaj res izjemnih kosov mesa. Govedina kot se šika, v izložbi visijo kar celi kosi. Pa ribe! Jebenti, si rečeš, to je to. Kot se hvalijo, naj bi bila južnoafriška goveda bistveno bolj suha kot evropska, ki naj bi imela v povprečju 23 % maščobe, ameriška celo tretjino, južnoafriška pa je ima 11 %. Meso starajo od tri tedne do 40 dni. Poskusil sem sicer samo v pogrinjek vključene pikantne koščke mletega govejega mesa – in ja, to je to.

Potem se nisem mogel upret divjačini dneva. Bila je neka antilopa, domnevam, da impala. Teh živali je ogromno, kar same kličejo k odstrelu. Majhne so, samec ima kakšnih 50 kilogramov, samica še deset manj.

Postrežejo z v kosu pečenim krompirjem, precej brezokusno skuto in nekim jagodičevjem, ki precej spominja na brusnice. Meso je točno tako, kot od antilope pričakuješ: okus po srnjadi, struktura pa bolj rahla in tudi bolj surov se kar stopi v ustih. Cena je kar smešno nizka: dobrih deset evrov. Če natakarja trikrat ne opozoriš, da se je zmotil pri računanju, pa še manj.

Za poobedek nam je ostala torta, ki smo jo od Nataše Mahkovec (agencija int. Thalatta, kot vidim, so vendarle propadli) po vseh peripetijah, ki nam jih je povzročila z nategovanjem njenih poslovnih partnerjev, dobili po pristanku v Johannesburgu. Hvala za pozornost, ampak, kot je rekel legenda slovenskega turističnega novinarstva: “Če vas s kosilom kupijo, ste pa res en kurc vredni!”

V Afriki se dobro spi. Prišlo je samo do manjše nerodnosti zaradi prepametnega telefona. Ravno iz 27. na 28. oktober smo pri nas premaknili uro na zimski čas, v Južni Afriki (ki leži v istem časovnem pasu kot Slovenija) pa tega ne delajo. Tako sem se zjutraj fletno zbudil in v miru gledal MotoGP ne da bi sploh vedel, da zamujam zajtrk. Saj bi naročil bujenje¹, ampak imam afriške izkušnje iz Kenije, kjer nas kljub naročilu preprosto – niso zbudili.

1. Prepričan sem, da bi vsaj en komentator predlagal, naj naslednjič naročim bujenje. [↩]