Trilogija o muki izobraževanja se zaključuje s fakulteto, ki mi v nasprotju z napovedmi povzroča še največ težav. V osnovni šoli so me tolažili, da bo na gimnaziji bolj prijetno, saj bom med bolj meni podobnimi. To seveda še zdaleč ni bilo res, pa še marljiv naj bi moral postati, kar mi tudi ni dišalo. Zato so me začeli tolažiti, da naj bom vsaj toliko priden, da pridem na želeno fakulteto, kjer se bom učil tisto, kar me bo zanimalo. Že na informativnem dnevu mi je bilo jasno, da je govorjenje o službah, ki kar čakajo na diplomante Fakultete za družbene vede natolcevanje, a z veliko mero optimizma in zanimanja sem se vseeno vpisal na sociologijo kadrovskega menedžmenta. Da, nekoč bi rad delal v menedžmentu s človeškimi viri in še vedno imam fiksno idejo, da bom točno v takem poklicu tudi pristal. Dve leti študija sem zapravil (ni mi žal) s treningom gorskega kolesarstva, potem pa sem se bolj ali manj resno zagrizel v študij.
Najprej sem opazil, da v desničarskih krogih pregovorno pranje možganov na FDV ni daleč od resnice, kar je še posebej zanimivo zato, ker ves čas poslušam očitke, da so mi v resnici prali možgane med gimnazijskim šolanjem. Na to sta v komentarjih veselo opozorila tudi kolega blogerja in očitno moja zvesta bralca svobodnjak in abaris. Njuno kritiko sprejmem do točke, kjer objektivno priznam, da znotraj vsake institucije veljajo vrednote, ki so tudi posledica določene ideologije, ali v tem primeru, religije. Vesel sem, da mi na Gimnaziji Želimlje nikdar ni bilo treba poslušat politične propagade. Edini, pa še to nesojeni politik, ki je kdaj predaval na GŽ, je bil dr. Arhar – predaval je o denarju -, pa še on je bil tako dolgočasen, da ga ni nihče poslušal.
Za razliko od GŽ pa je eden od profesorjev na FDV po zmagi na zadnjih državnozborskih volitvah mirno ugotovil: “Zdaj smo ga pa najebal!” Z izjavo se sicer strinjam, se pa lahko vprašamo o objektivnosti FDV, če že ne kar o njeni avtonomnosti. To ni osamljen primer levousmerjene politične propagande, naj omenim le paradna konja; dr. Miheljak ima sicer zanimiva predavanja, ki pa jih zaradi njegovih izletov v subjektivno komentiranje, značilno za njegove kolumne v Dnevniku, vseeno nisem obiskoval, in seveda dr. Lukšič, podpredsednik SD. Zanimivo je, da imam pri njunih predmetih precej visoko oceno, saj sta tako lena, da se jima ne ljubi niti pisat novih testov. Tako so pri njunih predmetih edina relevantna literatura stari izpiti.
Tu pridemo do naslednjega problema: ali nas FDV sploh izobražuje? Nekateri izpiti so res smešno lahki, drugi zagamani do konca, vendar ne v smislu iskanja znanja, ampak v smislu zajebavanja. Govorim o izpitih z obkroževanjem. Zunanjemu opazovalcu se zdijo kot kakšen kviz, v resnici pa sestavljalec z zapletenimi vprašanji, polnimi odvisnikov in dvojnih, celo trojnih zanikanj pri kandidatu doseže popolno zmedenost. Če temu doda še negativne točke za nepravilne odgovore, ali celo “pravilnih je več odgovorov” in “izberi najbolj pravilnega“, si lahko predstavljate, da študent polovico časa špekulira o taktiki.
Ko opazujem zabitost nekaterih študentk in študentov te naše fakultete, ugotavljam, da je FDV sposoben zaključiti vsak, ki ima dovolj dobre živce. Tisti z bolj slabimi živci se prepišejo, najpametnejši in najpridnejši vpišejo vzporedni študij ali si na vso silo želijo na izmenjavo, tretji pa izberemo najslabšo varianto in pacamo faks absolutno predolgo. Lenoba? Morda. Nemotiviranost? Zagotovo! Dejstvo je, da sem se sposoben pred izpiti usesti za dva tedna po deset ur ali več dnevno in v tem času opravit šest izpitov. Ker pač moram, ker mi teče voda v grlo. Precej žalostno, a ne samo zame, ampak tudi za fakulteto.
Če sem v osnovni in srednji šoli poslušal tolažbo, da bo na višjem nivoju vse lepše, zdaj poslušam pametne predloge, da naj naredim faks zato, da bom imel papir. Že res, dobil bom papir, na podlagi katerega bom lažje prišel do dobre in bolje plačane službe. Koliko bo k temu pripomogel naziv univ. dipl. soc. je že stvar kakšne druge debate, pa vendar je to še vedno boljše kot gimnazijski maturant. Če pogledam širše in iz idealističnega vidika, je pri vsem tem žalostna zreduciranost študija na izključno vidik kasnejše finančne koristi. Ne učimo se zato, da bi se izobrazili, ampak da bomo okrog mahali s papirji in se hvalili, kako da nekaj znamo. Kar seveda ni res, saj neposredno po diplomi ne bomo znali ničesar, s čimer bi ustvarjali dodano vrednost.
Brez komentarjev
Meni se je vedno zdelo, da je FDV ena najbolj podn fakultet, kjer študirajo samo tisti, ki res nimajo nič koristnega za počet v življenju.
Jaz sem študiral na FERI v Mariboru in moram rečt, da so bila to daleč najboljša leta mojega življenja. Kakšen izpit je že bil smešno lahek, kakšen pa nepotrebno zajeban, ampak povečini so bila predavanja na zelo visokem nivoju (izjem ne bom našteval).
aaaahhhhhh še kar verjamem 😆
No, jaz študiram ob delu na FERI-ju v Mb in moram rečt, da nam ni lahko. Pri nekaterih predmetih (mislim, da jih je kar večina), moraš najprej vaje narediti (po možnosti do določenega datuma) in jih uspešno zagovarjati. Nato pride pisni izpit in seveda ustni izpit. Nekateri predmeti pisnega izpita nimajo, vendar imaš še zmeraj dosti dela z vajami.
V glavnem, v ta faks vlagam mnogo več truda, kot pa v srednjo šolo in osnovno šolo. Srednjo šolo sem naredila z dobrim uspehom, vendar čisto brez truda. Preprosto se mi ni dalo učiti, ker sem ugotovila, da je 3 pozitivna in zakaj bi se še učila za tiste višje ocene. Pozitivno je in pika. 🙂 Butasto, vendar takšno je bilo moje mišlenje v OS in SŠ.
Ampak faks je pa nekaj drugega. Tukaj pa ne gre brez truda. Tu resnično delam, da dobim dobro ocenoo (no, tu pač nisem zadovoljna s 6 ;)) in tudi mislim, da če ne bi toliko delala, tudi pozitivne ne bi dobila. Trenutno končujem faks in edini predmet, kateri mi je bil resnično lahek, je bila angleščina. Za moje pojme je bola prekleto dolgočasna. Moja angleščina ne blesti ne vem kako, vendar sem se tu resnično dolgočasila.
Mogoče je krivo, da sem šla na računalništvo iz kemije in moram zaradi tega več delati, vendar menim, da ni tako. Na tem faksu pač moraš dosti delati, če ga želiš narediti.
Moram pa priznati, da sem pred leti razmišljala, da bi šla na FDV študirati obrambolovje, pa me je pamet srečala. 😀
Hehe, sploh ne vem kaj je FERI.
Angleščina, ja… popolna izguba časa… Med tem ko smo gledali v zrak, bi se lahko konkretno naučili angleščine in pridobili Cambridge certifikat!!!
FERI je Fakulteta za Elektrotehniko, Računalništvo in Informatiko. 🙂
Ah ja, Angleščina na FERI. 🙂 Jaz sem imel pri Mazi-Leskovarjevi. Na predavanje nisem šel nobeno, žensko sem prvič in zadnjič videl na izpitu, dobil pa sem 7. Ker nisem vedel niti, po katerem učbeniku je predavala.
FERI je isto kot FRI v Ljubljani.
Se strinjam z 3nity in bubo. Razni FDV-jevci, ki izpite rešujejo z ukradenimi odgovori na a/b/c/d vprašanja, se lahko samo skrijejo pred študenti naravoslovnih fakultet, kjer je treba dejansko nekaj pokazati, da lahko narediš faks.
Če je FDV res tako ideološko monotona organizacija, potem se sprašujem, kako je uspelo “brez levičarske indoktrinacije” diplomirati temu komentatorju na mojem blogu. Zanimivo je tudi to, da so desničarski idioli (Janša, Rupel…) vsi bivši študentje njegove predhodnice FSPN.
FERI ni isto kot FRI, isto je pa kot je bilo včasih FER al neki tazga, zj maš FE in FRI. Sam CHEF itak vse te zadeve obvlada u nulo, sploh URI 😆 😆
@abaris: Motijo me tisti naravoslovci, ki so sicer fohidioti, vseeno pa mislijo, da so najpametnejši in se oglašajo kjer se le morejo. Njihovi izpadi so pa pravzaprav prepisi iz kakšnih revij in knjig. Seveda berejo samo eno vrsto literature, zato je njihovo znanje o družbenih dejstvih ozko.
@chef
A sem kje rekel, da sem naravoslovec? Nisem! 😉
Sem na arhitekturi in pri nas se resno dela. Verjetno je kot povsod, da obstaja nekaj prelahkih in nekaj pretežkih izpitov, a večina je nekje v zlati sredini. Vse temelji na sprotnem delu; večna bivših sošolcev iz gimnazije ni mogla razumet, kako to, da jaz 20. oktobra ne morem ven z njimi. Jaz študiram, rišem, pišem, berem… cele dneve, včasih tudi vikende in nemalokrat praznike. Prve tri leta sem celo na silvestrovo študiral in takoj nato 1. januarja zjutraj. Jebiga…
V zameno sem dobil izredno široko izobrazbo, nekatera stara predavanja hodim vedno znova poslušat, čeprav sem tik pred diplomo. Kljub vsemu menim, da nas naš faks premalo izobrazi v praktičnem smislu. Ampak to se že kasneje med delom izbrusiš. Je pa tudi pri nas reklo, da če te srbijo jajca, pol je najbolje na FDV. Tam si jih bojda praščejo cele dneve.
@abaris: a sem kje rekel, da govorim o tebi? Nisem! 😉
@Marjan: več ali manj se res praskamo, ja. Kadar ne razmišljamo, kako bi čimlaže prišli skozi. Žal.
Kar nekaj časa je že, odkar sem jaz diplomirala na FDV (glih ko se je delala nova država…), in tvoj zapis kaže, da je scena še vedno ista.
Moj končni zaključek je bil, da diploma FDV pomeni, da se človek znajde – da vloži ne preveč in ne premalo truda. Da pogrunta, kaj bi sploh kateri od prfoksov rad (in se pri tem čimprej poslovi od iluzijena objektivnih kriterijev znanja). Skratka, šlo je bolj za razvijanje taktičnih veščin kot karkoli drugega. IN za dobro staro vztrajnost oziroma ciljno orientiranost, da pač prideš do papirja, čeprav je toliko stvari mimo. Hkrati sem študirala še jezik na FF, in tam so bile stvari vsaj malo bolj konkretne (slišim pa, da nivo na anglistiki danes katastrofalno pada), čeprav je bilo vse skupaj eno veliko razočaranje nad kakovostjo (se strinjam z Godlerjem Genialcem). Zdaj pa še pozitiven zaključek: za kadrovske sociologe bo nadaljnjih 30 let v Sloveniji precej dela – ker bodo morali zaposlene odučevati traparij in vpišmeuhovskih pristopov, ki jih je naučil šolski sistem! Verjemi, da vam, kaj govorim, ker sama odlično živim prav od tega! Pa srečno.
😀
Hvala za tolažbo! Tako kot si povedala. Problem pa je, da se človeku zdi grozno neumno sploh učit nekaj takega – edini motiv je torej diploma.
@ chef: … pa da pokažeš, da ne vržeš puške v koruzo, tudi ko vse skupaj zgleda precej trapasto… kar je solidna referenca za bodočega delodajalca! (ter pogosta, skorajda vsakdanja realna situacija, tudi ko nekje za nekoga delaš…) Če citiram F. Scotta Fitzgeralda: “The test of a first rate intelligence is to hold two ideas in your mind at the same time, and still retain the capacity to function. You must, for example, be able to see that things are hopeless, yet be determined to make them otherwise.” 🙂
Še moj scenarij za zelo staro solzavo življensko fakultetno zgodbo: Vpisala sem se na naravoslovni faks, tekstilno tehnologijo. Presrečna sem bila nad spoznanjem, da imamo pri nas ogromno tehnično usmerjenih punc, saj smo bile same punce z izjemo nekaj uvoženih fantov. Potem se je pa kalvarija začela. Najprej ugotovim, da večina deklic ni tam zaradi navdušenja nad tehnologijo, ampak ali niso vedele kaj bi, ali pa niso vedele, kam so prišle. In najhujše: si predstavljate tehniški faks, prilagojen na takšno populacijo? Vse se je dalo izdelati brez minimalnega razumevanja, samo formule še niso niso bile zapisane v obliki dr. romana. Predavatelji z juga (saj pri nas takrat ni bilo kadra), pa to ni bil problem, smo vsi znali srbski ko materin. Ampak skripte, ljudje moji, na roko spisana skropucala pol naški pol slovensko, pa precej rado se je zalomilo pri kakšnih izrazih. Z očetom, ki je v mehaniki doma, sva nekaj dni porabila, da sva ugotovila, da so nekatere količine prevedene dobesedno in ne smiselno in razteg se je pojavil tam, kjer ni imel kaj iskat. Ko sem na predavanju nekaj komentirala, sem pa dobila v smislu, nima veze, ti se samo nauči. Halo? No, sem se, ampak to zame ni bilo znanje, s katerim bi s ponosom stopil za novo mašino, ne da bi jo uničil v pol ure. (Kar se je po fabrikah rado dogajalo.) Kako se je končalo? Scagala sem izpit pred diplomo. Pa ne bi, če ne bi bilo spleta nesrečnih naključij. Na pogovor nas je povabil predstavnik Benetona, ker so hoteli pri nas postaviti fabriko. Po mojem navdušenjem predavanju o tem, kaj se učimo, je rekel: Punčka, te tehnologije smo opustili dvajset let nazaj! Ampak nič hudega, važno da imaš voljo, te bomo že mi došolali.
Jasno, da me niso, saj niso dobili papirjev za postavitev in so odkorakali na Madžarsko, jaz pa od svete užaljenosti na čisto drugo področje, kjer sem spet začela z nule, še vedno študiram samorastniško in sem precej uspešna. Vmes sem dobila napad, da bi bilo le fajn, imeti pildek, pa me je minilo, saj bi morala ponovno vpisati dva letnika zaradi sprememb v programu. Sem pa vesela, da jim je le kapnilo, da z njim ni bilo vse v redu. Če bom dovolj stimulirana (beri:prisiljena) za titulo, se bom šla to na področju, kjer sem zdaj in je, ne boste verjeli, tristo svetlobnih let od naravoslovja. Kaj čemo, multipraktikov nas je zmeri več… ðŸ™‚
chef, dober sestavek. Sam sem diplomiral na eni od naravoslovnih fakultet in sicer eno od bazičnih znanosti. Naučili so me ogromno, a žal je kar nekaj od tega balasta, ki sodi v leksikone in ne v glavo. Večina mojih prijateljev je naravoslovcev in moram reči, da je bila vsaj v naših časih pesem podobna. Preveč faktografije in premalo razmišljanja in projektnega pristopa.
Sam imam na faks zelo dobre spomine, ker je bilo luštno. Žal pa je v nasprotju z gimnazijo, kjer zares cenim večino učiteljev, s katerimi sem se srečal, na fakulteti delež profesorjev, ki jih zares cenim, veliko manjši. Odgovornost do svojega dela je bila pri nekaterih tako nizka, da je bilo vse skupaj brezzveze. Najbrž kaj takega kot Lukšič pri vas. Namreč, desetka brez učenja. Po domače se temu reče kraja.
Smo pa imeli tudi nekaj profesorjev, ki so zares bili špica.
Kot sem že omenil, delam v glavnem v popolnoma mednarodnem okolju in imam kar nekaj primerjav s kolegi iz drugih, zlasti zahodnoevropskih držav. Po tehničnem znanju smo Slovenci absolutno konkurenčni, prav tako smo izjemno fleksibilni. Zato pa so v povprečju precej inferiorni v organizaciji in načrtovanju ter v vodenju projektov. Najbolj pa šepa širina – denimo fizik je fizik in običajno ne ve kaj dosti o logistiki, kaj šele o ekonomiji ali družboslovnih temah.
Ker smisel za improvizacijo močno prevladuje nad smislom za organizacijo, imamo pri nas veliko preveč nenadomestljivih ljudi, ki imajo večino znanja v glavi. Zato v tujini zelo uspe veliko Slovencev, pa le malo slovenskih podjetij.
In seveda je država polna visoko izobraženih fahidiotov, tako družboslovnih kot naravoslovnih, ki med seboj skoraj ne morejo komunicirati. Zaradi pomanjkanja širine.
Chef, pa veliko sreče na fasku in kasneje v poklicu – ali veš, katera služba je povsod (brez izjeme) po svetu najbolj osovražena v podjetju? HR. Ampak sam sem imel tudi že kakšno pozitivno izkušnjo z njimi. Samo ne pri nas. Resno – mislim, da se da marsikaj narediti na področju človeških virov in zdi se mi, da si tu morda prava oseba. Ker nisi nadut in ker se ne trudiš dajati vtisa, da vse veš.
@blitz: se v celoti strinjam z vsem, kar si napisal.
@blitz: vem, da je HR najbolj osovražen poklic 😆 Ampak imam fiksno idejo, da jaz bom pa čisto drugačen, haha. In ko gledam organizacijo podjetij kjer delam kot študent, me srat stisne, potem pa mislim, da bom mogoče jaz lahko kdaj kaj od tega spremenil.
Mladostniški idealizem pač.
@blitz: Jaz pa sem dobil ravno obratne informacije. Iz prve roke sicer ne morem vedeti, ampak po tem, kar mi pravijo kolegi (delam v firmi, kjer je precej ljudi iz Amerike), producira predvsem ameriški sistem največ fahidiotov na svetu. Ljudi, ki poznajo svoje izredno ozko področje v nulo, mimo tega pa absolutno nič. In poglej, kje je Amerika in kje smo mi. Mi plačujemo njih, da delajo za nas stvari, ki jih mi ne znamo in ne obratno.
@chef, res verjamem, da je lahko drugače. Ampak v Sloveniji doslej še nisem imel dobre izkušnje. Ko pogledam HR v naši firmi, se vedno sprašujem, ali se dobri ljudje ne javijo na razpise ali pa iščejo cepce. Žal.
Moje izkušnje s tujim HRom so pa nekako 50:50.
@buba svabe, ne govorim o Ameriki, ampak Evropi, s katero imam ogromno izkušenj. Delam tudi z Amerikanci in je težje kot z Evropejci. Ampak ne zaradi znanja, temveč zaradi njihove percepcije, da je Amerika svet, vsi drugi smo pa ROW (rest of the world). Ampak jih imam vseeno rad – so enkratni, ful zaupljivi, sploh se jim ne sanja, kje vse jih znamo okoli prinesti. Vseeno pa ne verjamem, da so Američani fahidioti. Glede na njihovo ekstremno hitro menjavanje služb bi morali vedno znova biti začetniki, pa imajo vseeno najmočnejšo svetovno ekonomijo.
@blitz: če za HR iščejo cepce, potem najbrž ne bom imel šans 🙂
Se pa res bojim, da pri nas še vedno vlada socialistično pojmovanje kadrovanja. Da je torej kadrovik tisti, ki zajebava, namesto da bi reševal probleme.
Pa še en hec: po zaključenih dveh letnikih kadrovskega menedžmenta se mi še vedno ne sanja kako se upravlja s človeškimi viri!!!
chef, mislim, da bodo v bodoče iskali tudi drugačne. Odvisno od naloge. Ampak novejši trendi gredo v smer, da kadrovc aktivno sodeluje v razvoju kadrov. Zato pa mora biti hudičevo dober, ker mora pomagati razvijati strokovnjake, o katerih stroki nima pojma. Ampak se da, ampak faks bo premalo – bo potrebno ogromno dodatnega izobraževanja.
Jaz zelo spoštujem tiste kadrovce, ki se zavedajo, da so sami nepomembni in da je to kar šteje, tim. Ko smo enkrat na taki ravni, se pa da čudeže delat. Enostavno povedano – kadrovc ne razvija kadrov ampak kadrom pomaga, da se razvijajo.
Glede na tvojo zadnjo pripombo pa le kratek komentar: kdor misli, da nekaj zna, ker je končal faks, nima pojma. Namen faksa ni, da te nauči strokovne zadeve, ampak, da te nauči, kako se učiti. Pravo znanje boš pa našel kasneje – bo prišlo z izkušnjami.
Zato pa mi gre na živce, če še smrkavi diplomanti ali študenti brezkompromisno in brez najmanjšega dvoma vase in spoštovanja do starejših pljuvajo vsepovprek.
@chef, moram reči, da pravzaprav delim s tabo mnenje o FDV, čeprav dejansko nimam o tej ustanovi tako stereotipnega slabega mnenja, kot bi to veljalo za kakšnega “desnosučnika” (mimogrede, tudi Janša je bil tam, minister Zver pa je na FDV celo doktoriral). Eno leto sem bil tam in to na isti smeri kot ti. Verjetno pa sem imel “bolj slabe živce” in sem se prepisal. Če povem po pravici: verjetno bi bilo boljše, če bi se (jaz) pred osmimi leti bolj zanašal na povsem svoj občutek in bi raje vpisal morda teoretsko ali pa bi se vpisal na politologijo. Tako pa so mi doma prali glavo, češ vzemi smer, kjer boš imel največ možnosti, da dobiš službo. In to je bila druga velika neumnost, ki sem jo naredil v tistem obdobju (prva je bila ta, da nisem vzel filozofije na maturi, ker so me dijaki z drugih fakultet prepričevali, da je strašansko težka, pri nas pa so potem vsi naredili ta predmet z najboljšim uspehom). Ja, človek se uči na napakah – sedaj mnogo več dajem na svoj občutek, kaj je prav.
Kakorkoli že, na predavanjih sem imel tako Lukšiča kot Miheljaka. Občo politilogijo se je dal naredit z lahkoto (mimogrede, kdo je pri vas predaval politične sisteme?), ampak nekateri izpiti pa so bili res, kot si napisal, čisto zaj**avanje. In se spomnim, kako si dobil vprašalnik in štiri zelo podobne odgovore, kjer je šlo res za mišjo dlako, ali si odgovoril prav ali narobe – in če si kiksnil, si dobil minus točke. In kaj naredit? Ali odgovorit tudi, če nisi “ziher”, ali pa raje pustit? In to se mi zdi totalno bedna oblika preverjanja znanja. Ko pa smo že pri Miheljaku in Lukšiču – Miheljak je takrat imel samo vaje pri psihologiji, k sreči ni preveč bluzil o aktualni politični situaciji, na splošno mi je bil še kar posrečen v svojem nastopu (nekaj je govoril o predsodkih in stereotipih), v kolumnah pa je bil vedno fanatično popadljiv. Tako da sem s tega vidika Lukšiča lažje prenašal. Se pa spomnim enkrat na izpitu, ko je Lukšič začel s svojim humorjem – je bilo kar malo čudno vse skupaj. Pa kakšen Splichal je morda znal kdaj pa kdaj zamorit. Res pa je sicer, da za Miheljaka velja, da je po nekem čudnem ključu prišel do naziva izrednega profesorja, če ima še kakšen asistent več obljavljenih znanstvenih člankov kot on.
Kakorkoli že, kljub temu, da sem bil samo eno leto tam, lahko rečem, da sem tudi kaj koristnega odnesel, izvedel nekaj novih imen raznih znanih družboslovcev. In zato sedaj lažje berem znanstveno literaturo s področja družbenih ved. Človek pač postopoma intelektualno zori.
Veliko sreče pri študiju želim.
@blitz: se strinjam s tabo, šele z izkušnjami se bom kaj naučil. Ampak kaj je HR menedžment bi mi pa vseeno lahko povedali, kajne 😆
@agent: jaz sem imel predmet politologija-sistem kot delni izpit za politologijo. Kr neki, delni izpit, to nisem nikdar tazumel. V glavnem, nosilec je bil Brezovš(č)ek, sopredaval in vaje je imel pa Haček (moje zelo zelo dober “kolega” brez smisla za humor).
@chef – no pa si prisel do bistvenega problema nasega visokega solstva – je oddaljeno od reallifa. Vecina nasih profesorjev ni nikoli delala v resnicnosti, ampak so od prvega dne zaposleni na faksu (in s tem na proracunu, kar jih ze po definiciji dela neucinkovite). Edina izkusnja, ki jo imajo o HR managementu, je najbrz ta, koliko studentov naredi izpit iz prve, koliko iz druge etc.
Po mojem skromnem mnenju ne bi mogel biti profesor nihce, ki ni prej nabral izkusenj v reallifu. Iz lastne izkusnje ti lahko povem, da je v nasem podjetju kar precej doktorjev, ki so najprej doktorirali na faksu, potem pa sli v podjetje – rezultat je zalsot. Veliko jih je po 5 letih faksa ze bolj ali manj zakrnelih in v resnem podjetju, kjer je treba nekaj dati hitro od sebe, snio vec za nobeno rabo. Zato menim, da je to, da nekdo ostane po studiju na faksu, popolnoma nesprejemljivega. Ko bos diplomiral, POJDI V FIRMO.
@Chef: Brezovška se spomnim, predaval je tako, da je dejansko narekoval. Zanimivo je, da si je mene dobro zapomnil in me prepoznal še nekaj let kasneje, ko sem ga spet srečal po dolgem času. Miro Haček pa nas je imel vaje. Sicer pa s FDV od predavateljev najbolje poznam sociologa Matevža Tomšiča.
Zanimivo branje, se posebej zato, ker se trenutno nahajam v tujini in se naprej razmisljam o vrnitvi domov. Moje izkusnje sicer niso povezane s FDV, ampak v bistvu se mi zdi, da opisano velja za celotno slovensko sceno.
@ izobrazba vs. izkusnje: pildek je v Sloveniji se vedno zakon. Tukaj sem sem in tja vpleten v rekrutiranje novega kadra, OK clovek pac mora imeti nek papir, ampak popolnoma taglavne so pa izkusnje. Sem se pa pred casom prijavljal na eno sluzbo v Sloveniji. Rezultat: neuspesno. Glavno kar je zanimalo HR uspesnega slovenskega podjetja je bilo, kje sem studiral (10 let nazaj – !?). Moje 10-letne delovne izkusnje iz novih tehnologij v tujini so bile zanj precej nepomembne, nobenega vprasanja na to temo.
@ faksi v Sloveniji vs. tujina: moja kolegica pri sosednji mizi ima doktorat znanosti, nima pa pojma, kdo je Dostojevski. Malo ekstremno, se strinjam. Ampak delat pa zna punca, ekstremno dobro se zna vklopit v masinerijo, in zato je ona tudi tukaj. Za razliko od Slovenije, kjer (kao) dobis siroko znanje (stvar diskusije), se povecini preplonkas cez izpite oz. se v najboljsem primeru napiflas in po 14 dneh itak vecino pozabis, te faksi v tujini naucijo, kako se lotis problema in kako ga resis. Fakti so precej manj pomembni, sploh v dobi interneta.
Itd. itd.
Ne posploševat. Imam izkušnje z mednarodnimi izmenjavami..nemčija, portugalska. Se opravičujem, ampak tam so šele poden na univerzah. Še angleško dobro ne znajo, da o kakšnih novih pristopih/znanjih ..niti ne govorimo. Dejstvo je da je vse relativno. Sicer pa pri kadriranju v ospredje prihajajo do izraza vse bolj osebnostne lastnosti. Se pravi koliko si fleksibilen, natančen, točen, pošten, odgovoren ipd. Ker če slednjega nimaš ..pa če se ti o HR še tolko sanja..v perspektivnih podjetjih (beri: kjer je kadriranje po principih VIP-a stvar socialistične preteklosti) nimaš šans.
Ja, imamo pravo sranje, ker so se v naš sistem vrinili tudi taki dr., ki pojma nimam kje so si ta naziv kupili. Tako sem spomladi jaz predavala profesorju, on pa si je mojo razlago pisal v beležko, ker še nikoli ni slišal za to teorijo. ?!? No ja, je vsaj priznal, da nima pojma, čeprav bi to glede na njegov predmet moral poznat v nulo.
Ok, pa še dve primerjavi v smuslu “lahko bi bilo še slabše”: sem bila v južni afriški rebubliki, kjer te obravnavajo glede na inteligenco – bolj pametni dobijo od faxa hišo, avto ipd, bolj neumni pa še enga cimra v študentu. Pa tud študentski domovi so ločeni na brihtne in ta glupe stanovalce.
Pol pa sem bila v Bosni (tuzla): na medicinskem faxu imajo WC brez školjke in vrat. da ne govorim o higieni in stanjih na drugih faxih.
Tako da… imamo srečo in je nimamo- odvisno od kod gledaš
Če bi pri nas tako ločevali študente, bi nekateri totalno ponoreli zaradi razlikovanja ljudi! Saj naj bi morali biti vsi enaki!
Ker konec koncev niso imeli vsi enakih možnosti?!?!?
Žalostno. Pri nas je liberalna misel taka, da zavira napredek, namesto da bi ga pospeševala!