Iz jezera v kozico

V soboto smo razmišljali, da bi šli na smuča. “U sutjeski nema ne sranja ne pišanja,” je najavil Bobi, edini izkušeni ribič. Prevedeno: če nas na čolnu sredi Trbojskega jezera dobi dež, smo v buli. Smuč, najboljša riba gor ali dol, je odpadel. Ampak Bobi je trmast. Odločil se je, da mi bo ujel ribo, naj stane kar hoče. Tako smo zadnji trenutek, žal ne v celotni zasedbi, krenili najprej proti Planšarskemu jezeru in se še pred Zgornjim Jezerskim zaradi dežja obrnili v Preddvor in do jezera Črnava. Vzdušje v idiličnem okolju tik pod Alpami je precej žalostno, Hotel Bor zraven gradu je videti sredi julija kot opuščen. V dobrih starih časih sta imela moja stara dva tam svatbo.

Kar se tiče rib: bilo je nekaj prijemov, bil je tudi en lipan, lepa in okusna riba, a so na tem jezeru zaščiteni, Bobi pa pošten ribič, zato ga je izpustil. Vse, kar je tokrat pristalo v vreči, je bila amerikanka.

38 centimetrov.

Bili smo pisana druščina: ribič, otrok, jaz in pes. Tale nam ni bila najbolj v pomoč.

Nos vtika tja, kamor je najmanj treba, bezlja, ko je najmanj treba in posodo s hrano strese tam, kjer je najmanj treba. Da ne govorim o tem, da je dvakrat padla v vodo. Prvič jo je sicer nekdo porinil, rekel je, da ponesreči, drugič se je sama vrgla not. V obeh primerih ji ni bilo najbolj všeč, je vendarle dama s pedigrejem.

Filirano ribo sem še isti večer nasolil ter namočil v oljčno olje in limonin sok. Zdelo se mi je preveč preprosto, zato sem dodal še malo romžmarina, ampak tudi, če ga ne bi. Na dan večerje sem pripravil še krompirjevo solato. Dodal sem motovilec in preliv, ki sem ga pripravil iz Knoblauchsenfa, kakršnega imajo radi na južnem Bavarskem, jeseni sem ga kupil v neki simpatični trgovini sredi Passaua. Dodal sem še malo oljčnega olja, soka limone, ki mi je ostal od ribe, in solni cvet. Fileje postrvi sem povaljal v koruzni moki in vrgel v ponev, nekajkrat obrnil, da so dobili lepo zlato rumeno barvo. Odprl sem še flašo toskanskega belega vina iz okolice Montepulciana.

Krompirjevo solato lahko brez pretirane samohvale ocenim s popolno desetko. Riba je bila izvrstna, pravzaprav mi je bolj všeč kot pečena na roštilju, so pa moteče kosti, ker je težko ali nemogoče sfilirat na čisto. Pri ribi velja, da je manj več, zato mi je žal, ker sem dodal rožmarin – ni pa bilo zanič. Vino se je izkazalo za tako korektno, da sem flašo kasneje ob knjigi spraznil do polovice.