Iz Hrastnika v Radeče čez Kum (1220 m)

Zasavski Triglav je praktičen kucelj, saj se praktično vse poti začnejo tako rekoč na železniški postaji. V Zasavje se je tako najbolje potegniti z vlakom, zato da se lahko vračaš po drugi poti. Tako sem si lani za izhodišče izbral Trbovlje, se na vrh vzpel po Čebulovi dolini in se spustil na burek v Zidani Most. Tokrat sem štartal v Hrastniku, spustil pa sem se v Radeče. Že zdaj povem, da je to verjetno najodvratnejša pot – pa še s cicko se ne moreš peljati – ampak enkrat jo je pač treba prehoditi. Pa še to, preden spet kdo vpraša kako se Pippa pelje z vlakom. Preprosto. Plača polovično karto, natakne nagobčnik, očara sopotnike in se zlekne pod sedež.

V soboto sem gor rinil kljub slabi vremenski napovedi in začelo se je res slabo, v megli. Toda že po prvih sto ali dvesto pasje strmih višinskih metrih je postalo jasno, da se bodo vremena Zasavcem zjasnila – seveda samo tistim, ki živijo dovolj visoko. Tukaj sva prvič postala.

V Matici se pobočje nekoliko poravna in skozi Župo se pot vzpenja zmerno, nekaj malega tudi po cesti, dokler pod vrhom ne pripelje do makadama, ki na vrh čez Dobovec vodi iz Trbovelj. Sledi samo še kratek zadnji ruker in po uri in pol sem bil že gor, vesel, ker nisem ubogal meteorologov. Vidljivost res ni bila taka kot lani …

… ampak Ojstrico, Planjavo, Brano, Tursko goro, Skuto, Grintovec in Kočno se je vendarle videlo.

V dolini se je zadrževala megla, očitno vse do Ljubljane.

Zato sem sončno fotografijo z vrha z veseljem delil z zavistnimi bolnicami, delavci in užaljenimi, ki so ostali doma.

V bajti so me presenetili s kavo iz džezve.

Ob pol desetih mi žganci po tako kratkem izletu še niso prijali, zato sem kar hitro obrnil na vzhod. Na Ključevico (1067 m) s cerkvico sv. Marije se mi tudi tokrat ni ljubilo.

Malo naprej se začne asfaltna muka. Samo na spustu sem naračunal za najmanj šest kilometrov asfalta, če seveda ne štejem še poldrugega kilometra čez Radeče do železniške postaje. Malo mi je žal, da nisem šel čez Nebeško goro, s čimer bi se kakšnemu kilometru asfalta izognil. Skratka, pot po Škratovi dolini v Zidani Most je bistveno lepša, je pa res, da sem bil lani prikrajšan za pogled na tromostovje na sotočju Save in Savinje.

Od tam do Radeč ni več daleč. Mimogrede sem skočil še na Svinjski rt (497 m), razgledišče nad Radečami.

In potem mimo ruševin starega gradu nazaj v dolino.

Pot po ozki strmi uličici pripelje točno do cerkve v središču Radeč. Kraj deluje žalostno, ampak važno je, da imajo picerijo. Kot sem videl kasneje, ni edina.

Diskont je žal doživel podobno usodo kot papirnica.

Dolina.

Dobro uro časa do odhoda vlaka sem izkoristil za kosilo.

Prehodila sva slabih dvajset kilometrov in še dodatne štiri v Ljubljani, ker se mi na Bavarcu ni ljubilo šestnajst minut čakati na šestko. Do Viča sva prej prišla peš.