Intervencija

Mislim, da je bila doslej še na vsakem čisto zares zadnjem partiju v Ambasadi Gavioli, vsakih nekaj mesecev pa gre na kak bučen dogodek tudi na drug konec Evrope. Tokrat je šla z brati v Budimpešto. S Flixbusom.

Tri četrt na osem sem jo odložil na Dolgem mostu in čez dvajset minut že v bifeju pil kavo.

Mislil sem, da bom preživel umirjeno sobotno dopoldne v Ljubljani.

Klicala me je ob 8.17.

Avtobus za Budimpešto ni šel v smer Trsta, kot je pričakovala – ne pa tudi mislila, ker ni nič mislila –, ampak je z glavne postaje odpeljal naravnost proti Madžarski. Obtičali so v Ljubljani. Jaz naj bi jih rešil in jih do 9.40 pripeljal na avtobusno postajo v Mariboru.

Toliko o mirnem sobotnem dopoldnevu. Čez pult sem vrgel evro in tekel domov. Tekel.

Zanimivo se mi je zdelo, da so vmes že prišli na glavno avtobusno postajo in s tem naredili več škode kot koristi, ker mi je pot to še podaljšalo. Poslal sem jih na postajo pri Gospodarskem razstavišču, jih pobral, speljal kot iz boksov, se nalepil na avto pred seboj … in ugotovil, da me lovi policija. Z marico. Z modrimi lučmi.

Da se vidi, da se mi mudi, je odgovoril, ko sem potarnal, da se nam mudi. Kontrola prometa, je rekel. Kdaj sem nazadnje pil, je vprašal, a mi ob pol devetih zjutraj ni verjel, da prejšnji večer. Napihal sem 0,00. Da naj vozim počasi, me je opomnil, češ da nisem sam v avtu. »Vem,« sem odgovoril. »V avtu imam tri ljudi, ki so zamudili avtobus, sicer bi bil jaz zdaj doma.«

Zaradi tega incidenta sem moral potem voziti še malo hitreje.

Na mariborski avtobusni postaji smo bili točno ob 9.40. Bolj točni kot avtobus.

Zato nas imajo. Zato, da rešujemo situacije.

Zanesljivo in učinkovito. Vse, kar je napisala, je res.

Glede zadnje točke sem se pa res težko zadržal.