Innsbruck 2018

Ne spomnim se kdaj sem v kolesarskem dirkanju nazadnje užival kot včeraj. Bržkone nikoli. Ko sem spomladi videl progo, mi je postalo jasno, da se obeta eno najbolj atraktivnih svetovnih prvenstev v zadnjih letih. Ampak ključno za nedeljsko veselico je bilo, da je slovenska reprezentanca nastopila z ekipo, ki je lahko dejansko verjela v zmago, ne da bi morala upati na naključja ali srečo.

Belgijec, ki je hitro zrasel

Ne gre mimo opazke, da si slovenska reprezentanca na svetovnih prvenstvih vedno zada višje apetite od končnega izplena. To sploh ni slabo. V obeh ženskih kategorijah nismo pričakovali čudežev, ampak da se bodo naučile kaj novega. Kaj hočemo – žensk je na cesti ogromno, a tekmovalne tradicije še ni. V kronometru sta ga kar hudo polomila Izidor Penko med mlajšimi člani in Jan Tratnik med elito. V bistvu je rezultatska pričakovanja izpolnil samo Tadej Pogačar. Dirkal je proti starejšim, ki že vozijo v ekipah svetovne serije, slovenska ekipa pa je bila, resnici na ljubo, prešibka za tak tip proge.

Ko je govora o mlajših kategorijah, se nujno spotaknemo ob Belgijca Remca Evenpoela, ki je razbil – če sem prav preštel, letos že 20. in 21. – konkurenco mladincev, najprej v kronometru in potem še na cestni dirki, kjer se je s padcem že skoraj izločil. Nekdanji nogometaš kolesari šele drugo leto

Pozni začetki kariere v kolesarstvu očitno niso nekakšni čudeži. Teh primerov je enostavno preveč. Spomnimo se, da je Jani Brajkovič začel kolesariti šele v kategoriji starejših mladincev. Primož Roglič nikoli ni bil niti član pod 23 let. Je mogoče, da je doktrina vzgoje mladincev napačna? Da jih preveč utrudijo?

Evenpoel bo drugo leto član ekipe Quick Step in verjamem, da ga ne bodo zafurali, kot so pred leti v tej isti ekipi Jana Tratnika. Zelo verjetno se zdi, da bo Evenpoel naslednje leto ponovil uspeh Mateja Mohoriča, ki je dve zaporedni leti na svetovnem prvenstvu zmagal med mladinci in mlajšimi člani.

Ko odloča gola moč

Primož Roglič je letos na Touru že dokazal, da lahko zmaga tudi s položaja favorita. Ampak na klasikah in na svetovnem prvenstvu so zakonitosti drugačne kot na etapnih dirkah, kjer odločata tudi akumulirana utrujenost in cilji posameznih ekip. Ni točkovanja za klančerje in sprinterje in nihče ne varčuje z močmi pred naslednjo etapo. V zmago Slovenca na klasiki bom zares verjel šele, ko bo prvič zmagal na klasiki. Sem pa letos verjel v odlično priložnost na svetovnem prvenstvu. Primož Roglič je letos že premagal vse, ki so veljali za glavne favorite. In enkrat mora biti prvič tudi na svetovnem prvenstvu – kjer, resnici na ljubo, včasih zmagajo fantje iz tretje vrste.

Letos ni bilo tako. Ni moglo biti. Odločala je gola moč.

Veselje je bilo pogledati slovensko ekipo, ki je bila na televiziji praktično cel dan. Lahko bi se skrili in čakali. Morda bi bilo to zaradi spleta nesrečnih okoliščin celo bolje – a po drugi strani bi verjetno v prvi skupini tik pred Rogličevim padcu ostalo prav toliko Slovencev, kot če bi prej varčevali z močmi. Pri tem, kdo ostane v skupini in kdo ne, odloča nekaj vatov. »Če na klanec vozimo z določeno močjo, ostane v skupini 50 kolesarjev, in če jo povečamo le za odstotek, jih ostane samo še deset,« mi je v intervjuju za revijo Bicikel pred časom povedal Matej Mohorič.

Ena ekipa, en cilj

Slovenci so igrali na karte enega kapetana, kar je tudi prav, ker ekipa le ni bila tako močna kot sta bili na primer italijanska in francoska. Celo Španci so dirkali samo na enega, Nizozemci pa niti niso imeli izrazitega favorita. Zato je dobro, da je Simon Špilak počakal Rogliča, ne pa brezglavo norel naprej. Še več: ne samo, da je Špilak počakal Rogliča – vrnil se je nazaj po progi, kar je celo prepovedano.

Da sta z Janom Polancem pripeljala Rogliča nazaj v prvo skupino, je pravzaprav čudež. Sploh Simon Špilak je dokazal, da je fant od fare. Na svetovnem prvenstvu je nazadnje dirkal leta 2010 in če bi bil košarkar ali nogometaš, bi ga javnost neusmiljeno nabijala, ker ne dirka v reprezentančnem dresu. A kolesarstvo ni fuzbal. Je bolj kompleksen šport. Takrat, ko se je čutil koristnega, se je Špilak pripravil, oblekel zeleni dres in naredil vse točno tako, kot se spodobi. Kot dober delavec. Brezplačno.

Pekel je pokazal hudiča

Zdelo se mi je noro, da so Petra Sagana sploh omenjali kot favorita. Če naj bi bil sposoben zmagati na tem svetovnem prvenstvu, bi lahko zmagoval tudi na ardenskih klasikah. Seveda se lahko čez strme klance prevalijo tudi težji kolesarji, ampak Höll je tudi dolg – komentator na Eurosportu je že omenjal konec vzpona, a so bili takrat še daleč pod vrhom rampe.

Roglič je pokazal, da ima devet življenj, ampak kdor je že prevozil Pekel, je vedel, da bo v zadnjem krogu težko naredil še en čudež. Spredaj so ostali samo tisti, ki jih celo dirko nismo videli, z izjemo Thibauta Pinota in Toma Dumoulina, ki pa smo ga videvali samo zato, ker se je kar naprej vozil med avtomobili. In bolj ali manj so bili med najboljšimi reprezentanti ekip, ki so se pokazale v zadnjih treh krogih. Še posebej močni so bili predvsem Nizozemci in Italijani, ki so vzeli dirko v svoje roke, ko je bilo najpomembneje.

Michael Valgren Andersen je na zadnjem spustu z Iglsa naredil edino kar mu je preostalo, če je hotel priti v deseterico. Bal sem se, da bo v Peklu shodil, a je pokazal, da je ekstremno močan. Sicer pa so deseterico lahko sestavljali samo kolesarji z zares močnimi ekipami in sploh me ne čudi, da so imeli Francozi med najboljšimi kar tri. Imeli so namreč res strašno ekipo. A če bi moral staviti na enega od Francozov, bi šele kot tretjega izbral Romaina Bardeta, pred njim pa Pinota.

Škoda, da nisem stavil

Ampak če bi moral staviti samo na enega, bi bil to Alejandro Valverde. Ko so grizli skozi Pekel, sem imel občutek, da je imel v primerjavi s Bardetom in Michaelom Woodsom celo nekaj rezerve. Da Dumoulin po lovu ne bo imel resnih možnosti v zaključku, je bilo jasno, nisem pa bil več tako zelo prepričan, da bo Valverde lahko zmagal v sprintu iz najslabšega položaja. Bržkone je res prihranil moči in je to tudi vedel.

Morda je nekoliko presenetil Woods s tretjim mestom. Eno je etapna zmaga na Vuelti, nekaj drugega pa bronasta medalja na svetovnem prvenstvu. Čudežno se je med najboljše prebil Roman Kreuziger na šestem mestu, razočaral pa je Julian Alaphilippe. Se zgodi, v takih zaključkih še posebej. Žal mi je Giannija Moscona, ker izgublja čas v ekipi Sky.

Alejandro Valverde? Nihče si ni zaslužil naslova bolj kot največji kolesar moderne dobe. Človek ima že sedmo medaljo s svetovnih prvenstev, vse v cestnih dirkah. To pove, da je iznajdljiv lisjak, ki je v igri tudi na manj ekstremnih trasah, na progah, kjer lahko zmaga tudi Sagan, če hočete. Menda bo točno tak teren naslednje leto v Yorkshiru, kar obeta novo poslastico … takrat z Mohoričem v glavni slovenski vlogi.

Dva svetovna prvaka, en oder

Da je medaljo Valverdeju podelil Sagan osebno, je bila pika na i prvenstvu. Za tiste, ki enodnevne dirke cenimo bolj kot etapne, sta to najboljša kolesarja na svetu v zadnjem desetletju. Lahko bi vas moril z vznesenimi opisi o njunem veličanstvu, pa ne bom. Na kratko: to sta moža, ki rešujeta kolesarstvo. Valverde kot pripadnik stare, tradicionalne garde in kolesarstva, ki ga imamo radi zaradi kolesarstva samega. In Sagan kot pripadnik nove generacije, ki se rada vozi po zadnjem kolesu in dela iz kolesarstva šov.

Po tem kar smo videli, bomo čez dva tedna gledali eno najbolj napetih Dirk po Lombardiji. Gianni Moscon je bil lani tretji, na štirih septembrskih dirkah v Italiji pa je dvakrat zmagal in bil enkrat tretji. Valverde bo paradiral z novo majico, Nibali utegne reševati sezono, Bardet je jezen, Alaphilippe še bolj, lani je bil blizu tudi Pinot … Primož Roglič pa zdaj tudi ve kako se vozi z musette čez ramo. Enkrat bo moral zmagati tudi na spomeniku. In zdaj ima dobro priložnost.