In luč naj mu sveti

Zdravnice med krščanskimi prazniki delajo ali se udeležujejo tečajev, jaz pa sem imel čas za sila bogat in naporen konec tedna. Priložnost za krasen izlet pa se je ponudila že na veliki petek, ko smo delovni dan preživeli na Retülovem fitingu pri Djaku v Novi Gorici. Domov bi lahko spet kolesaril čez Hrušico ali pa čez Črni Vrh in v obeh primerih bi lahko dan popestril z vzponom na Predmejo, a se je bilo bolj smiselno povzpeti v Grgar in naprej po Čepovanskem dolu, kjer še nisem kolesaril.

Sredi ničesar

Prijetno druženje se je zavleklo in z Urošem, ki se je ponudil za spremstvo do Mosta na Soči, sva iz Solkana štartala šele pet do štirih. Za 120 kilometrov dolgo pot sem imel torej bore malo časa, poleg tega nisem bil svež, dan prej sem namreč po predolgem odmoru brez kolesa izstrelil nekaj nabojev na Metek rundi.

Na veliki petek bi se spodobilo ob križevem potu vzpeti na Sveto goro, a časa za to pač ni bilo, tako kot tudi ne skrbi, da do doma ne bi doživel svojega križevega pota. Proti Grgarju sva pedale tlačila v zglednem pogovornem tempu, enako tudi na klancu takoj za vasjo. Potem sva le prišla v Čepovanski dol, za katerega Wikipedia pravi, da je »ena največjih in najlepše ohranjenih suhih dolin v Sloveniji.«

Sledilo je dobre pol ure užitka na neprometni cesti, eni tistih, kjer slab asfalt ne kvari razpoloženja, ker je del doživetja. V nekem dolu sredi ničesar pač ne morete pričakovati brezhibne podlage, kot jo moremo in moramo pričakovati na glavnih cestah.

Dolina se proti severovzhodu vzpenja, precej je tudi pihalo v glavo, je pa vsaj dlje trajalo. V nasprotno smer sem se pripeljal samo za pozo.

Ura teče, nič ne reče

Nekaj posebnega je tudi spust v dolino Idrijce po ozki, v pobočje vsekani cesti. Pripelje v vas, ki se imenuje Postaja. Imajo železniško postajo. In bife. Kljub pomanjkanju časa pa sva se z Urošem raje zapeljala na Most na Soči in spila dozo kofeina z razgledom na pomirjujočo smaragdno zeleno.

Potem je bilo romantike konec. V Bači pri Modreju sem malo pred šesto zvečer in z osemdesetimi kilometri ter Petrovim Brdom pred seboj ugotovil, da ne bo zneslo. In sem pohodil, v zmernem tempu. Do Škofje Loke je treba priti, potem bom že nekako. Na Petrovem Brdu, torej najvišji točki izleta, sem bil že nekoliko šibak in še shladilo se je. Vzhodnik mi je delal slabo uslugo, a po dolini je kar letelo. V Železnikih pa sem začel tuhtati kaj mi je storiti.

V Škofji Loki bi šel lahko na vlak, a to je v tej lepi deželi, ki leži na križišču transportnih poti, najslabša in verjetno tudi najpočasnejša možnost. Druga najslabša možnost bi bil klic na pomoč, a tako ne bi dosegel svojega cilja, če bi klical Lisico, bi me še nekaj let zajebavala, kot takrat, ko me je pobrala v Domžalah, ko sem sicer le sprejel ponudbo, ko je bila ravno v bližini ne pa je rotil, da pride pome.

Pink is the new black

Ko sem vijugal po srednjeveških škofjeloških ulicah, se je že mračilo, a imel sem še eno možnost. Ob desnem bregu Sore sem nadaljeval proti Medvodam in kmalu zavil levo proti škofjeloškemu Extreme Vitalu … vrata so se odprla, obsijala me je luč in pobožala prijetna gorkota, po zraku je vel značilen vonj po mazivih in gumi … odprto je. In prodajajo! Tudi luči!

»Čim manjšo lučko, prosim!«

»A, Zalar bi čim manjšo?«

»Seveda, da je kurec zraven videti večji. Imaš tisto malo, Knogovo?«

»Prodam ti jo v roza barvi.«

»Roza? Ti zajebavaš človeka v stiski! OK, vzamem, ampak moraš dati popust.«

Škofjeloški Extreme Vital je car.

V soju mesečine

O tem, da pametni ljudje kolesarijo z lučko, ki utripa v čim bolj nadležnem, v bistu naključnem ritmu, bom pisal kdaj drugič. Sam nerad kolesarim z lučko že zaradi varovalke, da se ne zadržim na kolesu še tja v noč, za kar pogosto obstaja precejšnja nevarnost. Kar med vožnjo sem vklopil tudi lučko na števcu. Wahoo Elemnt Bolt je sila preprost za rokovanje in za takšno operacijo se ni treba ustaviti ter brskati po zapletenih izbirnikih, ki skušajo dajati vtis neizmerne funkcionalnosti naprave, dokler se po nemarnem ne zaletiš v količek, ker nimaš časa gledati na cesto.

V Ljubljani sem ugotovil, da sme praktično edini kolesar z lučjo. Neko dekletce, staro morda trinajst let, sem celo ogovoril: »Škoda bi bilo, če bi te kdo podrl v temi.« Kot kak pedofil, sem se zavedel šele po izrečenem, pa samo skrbi me za mladež.

Domov sem prikolesaril v svečavi mesečine.

Trasa: Solkan–Grgar–Čepovan–Most na Soči–Bača pri Modreju–Podbrdo–Petrovo Brdo–Železniki–Škofja Loka–Ljubljana
Razdalja: 121 km
Višinska razlika: 1600 m
Čas vožnje: 4 ure in 11 minut
Skupni čas: 4 ure in 42 minut
Povprečna hitrost: 28,9 km/h
Maksimalna hitrost: 69,5 km/h
STRAVA