Vpliv tistih ogromnih motivacijskih napisov na belih stenah, na primer GO BIG OR GO HOME ali DO IT WITH PASSION OR NOT AT ALL, s katerimi v podjetjih zaposlene spodbujajo h kreativnosti, razmišljanju out of the box ali sproščenosti na delovnem mestu, je na mojo motivacijo enako porazen kot vpliv sproščujoče tajske muzike na sproščenost v savni. Poskušajte me motivirati z motivacijskim sloganom – ugasnil bom računalnik in si raje privoščil nekaj rund piva. In zelo podoben vpliv ima name tudi v zadnjem času čedalje popularnejša mantra raznih v cilj usmerjenih podjetniških gurujev in uspešnežev z različnih področij, ki pravi, da meja ni oziroma da so meje samo v naših glavah.
Razumljivo, premikanje meja je v bistvu predpogoj za napredek, medtem ko je govoričenje o neobstoju meja čisto navadna neumnost. Kaj takega lahko zraste samo na zelnikih moralno prikrajšanih psihopatov, ki so pripravljeni poteptati vse vrednote, prekršiti nekaj božjih zapovedi in pot do uspeha tlakovati prek trupel tistih, ki v cilj niso pripravljeni vložiti toliko strasti in časa, da bi zanemarili družino, same sebe in načela zdravega razuma.
Čeprav seveda ne brez žrtev, peščici najsposobnejših res uspe na pošten način in ne da bi zaradi brezkompromisnega ratrakiranja proti cilju prikrajšali okolico, manj sposobni pa zaradi sle po uspehu mimogrede pozabijo na moralo. Posledice so jasne: goljufanje države, plagiatorstvo, ugrabitev države, nategovanje potrošnikov, doping v športu, izkoriščanje zaposlenih, prekoračitve pooblastil ali vtikanje v zasebnost uporabnikov interneta. Ob tem se vedejo kot da je vse to nekaj povsem normalnega, saj je vendar cilj najpomembnejši, meje pa so zato, da se jih prestopa.
Tako pridemo do ultimativno priskutnega vprašanja v intervjujih z raznimi super mamicami, super rekreativci za dober namen ali veteranskimi prvaki v starostni kategoriji 45-50 let: »Zdi se, da ima vaš dan vsaj 36 ur. Kako zmorete usklajevati uspešno poklicno pot, družinsko življenje in šport?« Povem vem kako zmorejo: ne zmorejo! Pa tudi če bi. Zakaj in čemu naj bi bili ti patološki narcisi, ki jim je najboljši prijatelj Facebook, zgled tudi normalnim ljudem, tistim, ki se zavedajo, da ima dan 24 ur?
Na različnih, tudi zelo banalnih področjih uspešni bebci, na primer udeleženci resničnostnih predstav, potem ta kretenizem o neobstoju meja ponavljajo v nedogled tudi najširšim in najbolj neumnim množicam, tako da je brezmejnost že postala nekakšen družbeni aksiom, po katerem so si ljudje za svojo nesrečo sami krivi zato, ker niso prestopili meje.
Vrhunec bizarnosti pa dosežemo, ko v cilj usmerjeni udeleženci iger brez meja, ki v žepu nosijo iPhone in se hvalijo, da so dosegljivi 24 ur dnevno, že v naslednjem stavku moralizirajo o spornosti neoliberalizma, ki je vendar ultimativni dosežek te brezmejno iztirjene družbe, kjer ubogo rajo z vseh strani prepričujejo, da so meje samo v njihovih glavah in da so pravi uspešneži tisti, ki kljubujejo zakonom narave ali zakonom države ali zakonom zdrave pameti. Kaj je neoliberalizem drugega kot usmerjenost v cilj brez meja? Vedno lahko delamo še več. Vedno lahko delamo tudi za manj denarja.
V resnici obstaja samo ena brezmejna stvar: človeška neumnost.
9 komentarjev
Par dni nazaj sem poslušal med vožnjo radio (ni važno kateri) in je bila debata o neki deklici ki ima IQ menda okoli 210. In čisto na koncu izjava voditelja, da ima ta deklica IQ večji za točno 210 x od IQ udeležencev resničnostih šovov in ostalih TV neumnosti.
Zadnje čase gledam jumbo plakate, ki govorijo da telo ne pozna meja…in si mislim precej precej podobno. Biti v povprečju je očitno enako porazu.
Lepo napisano, kot vedno.
Povprečje je neizmerna sramota in ne samo poraz.
Jaz se sicer 24 ur na dan počutim, kot da 99% vseh oglasov, reklam in motivacijskih enovrstičnic kjerkoli neposredno žali mojo (pa ne bom rekel ‘nadpovprečno’) inteligenco. To je resnično grozno, postali smo družba, utemeljena na nesramni laži in kanibalskem nategovanju vseh in vsakogar. Saj ni čudno, da nihče nikomur in ničemer več ne verjame — in da je nategovanje vsakogar postalo celo novi modus preživetja.
Na srečo ti še ostane možnost, da kam pobegneš. Recimo danes sem bil pred šihtom na Begunjščici in mi prav dol visi za vsa ta jajca. Pa še dobr, da je bila megla…
Pa ne mislim glede teksta, ta je zopet odlično napisan.
Je pa problem (mimo tega žal ne gre), ker moram v tem sranju vzgajat otroke in to ni lahko. Ne zame, ne za ta mali, ker ni vse tako kot sta navajeni. V drugem razredu OŠ je med sošolkami že noro ene agresije in laži. Starše teh otrok odkrito preziram, ker jih dobesedno vzpodbujajo v to obnašanje. In potem ti še pred nosom ruknejo avto na pločnik…
Ampak vseeno: opažam, da so pri nas v firmi (veliko podjetje) celo najbolj zagnani FELU MBA ‘smiljani moriji‘ in drugi dobronamerni šefi zadnje čase postali zdravorazumsko cinični do tovrstnih prodajanj megle. V smislu raznih tečajev motivacije, team buildingov, poslovne sinergije, osebnega mikroupravljanja in podobnih ekonomističnih bulšitov.
@Paternina, @Marko: Povprečja seveda ne gre poveličevati in čeprav je večina pač obsojena na to, sem prepričan, da vsak najde nekaj, v čemer je lahko nadpovprečen. Ampak za to seveda ni treba iti prek meja in prek trupel.
@Filmoljub: Ja, ampak očitno ne delaš v oglaševalski/turistični ali podobnih branžah, kjer praktično vse temelji samo še na marketingu in marsikje tudi nižanju cen za vsako ceno.
@Seamus: Razumem to dilemo: ali otroka prilagoditi sistemu in ga vzgojiti v kretena, ki bo lažje prenašal debilizme ali pa ga vzgojiti v nekaj tako neprilagodljivega kot sva midva 😆
Matej, se strinjam s tabo. Ampak ne vem, če je tudi splošno prepričanje tako.
Seveda ne, ker so ljudje raje povprečni, kar še posebej velja v Sloveniji.