Hribi (niso) za telebane

Težave v slovenskih gorah pregovorno povzročajo slabo opremljeni državljani iz vzhodne Evrope. Stereotip opisuje predebelega Čeha, ki se na Triglav odpravi v šlapah in belih nogavicah s pol litra vode in pločevinko piva v borši. Toda medtem ko smo se iz njih delali norca in razvili slabšalni oznaki čeh in češko, so nas vzhodni slovanski prijatelji v mnogočem že prehiteli. Menda tudi v slovenske hribe hodijo čedalje bolje, včasih celo pretirano opremljeni, za težje ture pa najemajo gorske vodnike, kar stereotipnemu Slovencu seveda ne pride niti na misel, saj mu je vodenje po gorah pod častjo – konec koncev smo hribovci po naravi.

Seveda med Čehi najdemo turiste, ki rinejo v hribe opremljeni kot jaz zjutraj do najbližjega bufeta, ampak podobne osebke najdemo tudi med Slovenci. In to, kot opažam, čedalje bolj pogosto. Tako se mi zastavlja vprašanje, ali je promocija planinarjenja, ki se konec koncev odvija tudi na pričujočem blogu, sploh koristna ali kontraproduktivna. Ne mislim samo zaradi obupne gneče, nad katero so lahko navdušeni oskrbniki koč, manj pa planinci in, v najslabšem primeru, gorski reševalci.

Ko sem se zadnjič spuščal z Grintovca, sem pod Kokrskim sedlom na drugi strani grape videl zanimivo skupinico. Pešpot tam vodi po desni strani, oni pa so se vzpenjali skrajno levo, morda zato, ker so v močnem dopoldanskem soncu na precej neugodnem gruščnatem terenu iskali senco. Če se ne bi skregali, jih sploh ne bi opazil.

Spredaj sta hlačala dva, morda so bili trije, nekaj metrov za njimi pa se je opotekala vitka postavica v vročih hlačkah z jopico, zavezano okoli pasu. To je bila njena oprema, ostalo je verjetno nosil fant v mini nahrbtniku. Jedro spora je tičalo, kakopak, v obutvi. “Pa ti probi v takih čevlih gor, pizda,” je vreščala damica. “Saj si vedla kam gremo!” se je nazaj zadrl tip in neusmiljeno plužil naprej, medtem ko je punca bolj ali manj stala na mestu. Potem sem opazil, da je z njo tudi pekinezer, ki očitno ni bil dosti na boljšem.

“Kreteni,” sem si mislil.

To so te tipične ljubljanske srajce, ki nekje slišijo, da je na Kokrskem sedlu in na Grintovcu kul, potem se po cesti, kjer je prepovedan promet za motorna vozila, a te prepovedi nihče ne upošteva in za to ni nikoli sankcioniran, pripeljejo kolikor visoko je mogoče, in med potjo do cilja mimogrede prekršijo tako rekoč vsa pisana in nepisana gorniška pravila. V najboljšem primeru se o poti pozanimajo pri kakšnem prijatelju, ki bi rad izpadel kot heroj in zagotavlja, da ni nobene panike, izica, stari, ti povem, jaz pridem gor v dveh urah v supergah.

Seveda je razumljivo, da v gorah prihaja do nesreč in da je nesreč toliko več kot je v gorah več planincev. Toda ko berem suhoparne podrobnosti o teh nesrečah in s čim vsem se morajo ukvarjat gorski reševalci, me obide slabost, podobno kot v soboto starejšo planinko. Kot sem slišal iz prve roke, se je na pot odpravila s premalo tekočine in seveda je bila precej obilna. Kaj taki ljudje iščejo v hribih? Neka druga ženska je padla pri Domžalskem domu na Mali planini in si poškodovala roko, posredovali so gorski reševalci. Kako je lahko tam padla in si tako hudo poškodovala roko, mi ni čisto jasno, a očitno se zgodi tudi to. No, če se zgodi Romanu, ne kompliciramo, ampak imobiliziramo in gremo v bolnišnico sami.

Včeraj sem slišal tudi, kaj norci počno, ko jih preleti helikopter z reševalci. Ne da bi mu signalizirali kakšne uporabne napotke – mahajo jim v pozdrav! Kaj vem, morda zato, ker se jim fajn zdi, da jih helikopter preletava v nizkem letu? Seveda bebec ne pomisli, da je helikopter tam z namenom, ne pa na letalskem mitingu. Sprejemljivi oznaki helikopterju sta samo dve: z dvignjenima rokama oblikujemo črko Y (yes), če pomoč potrebujemo, če pomoči ne potrebujemo, pa z rokama oblikujemo črko N (no) – eno roko iztegnemo poševno navzgor, drugo pa poševno dol. Če slučajno vemo, kje je ponesrečenec, lahko z rokami nakažemo smer. Več informacij tukaj.

Ne trdim, da so gore primerne samo za izbrance. Konec koncev tudi jaz nisem niti alpinist niti se nimam za izjemno izkušenega pohodnika. Se pa držim osnovnih in precej nezahtevnih pravil. Predvsem ne precenjujem svojih sposobnosti in ne podcenjujem gora. To seveda težko pričakujemo od rojenih zmagovalcev: oni se posmehujejo tistim, ki v hribe hodijo z visokimi pohodniškimi čevlji, posmehujejo se tistim, ki zgodaj vstajajo, in se hvalijo s časovnimi rekordi. Na misel mi  ne pride, da bi svojo percpecijo zahtevnosti gora vsiljeval začetnikom, ki na Triglav rinejo brez podlage in brez treninga, po možnosti udobno ob devetih zjutraj, ker kdo se bo pa tudi ob koncih tedna zbujal zgodaj?

Tako pa vsako leto poslušamo in beremo in gledamo čedalje več opozoril, ki se zdijo vsakemu povprečno izobraženemu pohodniku čista oslarija, ker vse to ve že odkar se je lotil planinarjenja, stanje na terenu pa je čedalje slabše.