Granfondo Stelvio Santini

Ponavadi se na kolo usedem, ko sem že sprehodil psico, v miru pojedel zajtrk, dvakrat posedel na straniščni školjki in spil espresso, tokrat pa sem s plastično vrečo čez ramena ob šestih zjutraj, ko se sonce sploh še ni dvignilo nad okoliške dvatisočake, že klatil na start. Že takoj se moram zahvaliti Lisici, ki je cel vikend zapravila za to, da je z menoj prevozila 1200 kilometrov in, ne da bi šla v terme, cel dan čakala v termalnem mestu. Ker se je pojavila na startu, me ni zeblo in ker se je dopoldne pražila na soncu, sem prišel v cilj kakšno minuto prej, kot bi sicer.

Zjutraj je bilo mraz kot svinja. Nič čudnega, saj je Bormio na enaki nadmorski višini kot Pokljuka. Sigma je pokazala 9 stopinj Celzija, brezrokavnik pa je bil v žepu, čeprav bi mi prav prišel edinole v prvih dvajsetih kilometrih. Prvo uro je bila povprečna hitrost 45 kilometrov na uro, kar niti ni veliko, ker smo se v tem času spustili za kakšnih 800 metrov. Je bilo pa simpatično spet doživeti spuščanje s hitrostjo 85 kilometrov na uro v skupini.

Vsi vemo, da sta Mortirolo in Stelvio grozljiva, a podcenjeval nisem niti vzpona iz Bianzoneja na Teglio, kjer se cesta vzpne za dobrih 400 metrov, skoraj toliko, kot na Rakitno. Atu se primerjava konča. Na začetku, med obdelovalnimi terasami, lahko sredi dneva zaribaš še preden se začne zares.

Mestoma je cesta grozljivo strma, ljudje pa so se zagnali kot da bo konec dirke že na vrhu vzpona. Moj načrt, da bi s prvimi prevozil vsaj Teglio, je padel v vodo, ampak nič hudega, vedel sem, da bom ujel na spustu. Nisem pa vedel, da se mi sploh ne bi bilo treba spustiti na nož. Skupino sem ujel že na prvi tretjini spusta in potem smo se do Tova di Sant’ Agate večinoma nenormalno vlekli, tako da me je že skrbelo za moj osebni cilj: čas pod šestimi urami. Še bolj me je čudilo, da smo kljub temu ujeli četverico ali peterico, ki se je odpeljala že na Teglio.

Edina napaka ob vrhunski organizaciji, je bila slaba označenost razpotja, kjer smo desno zavili na Mortirolo, naravnost pa se je  nadaljevala krajša trasa. Zaradi tega je nekdo pade in prepričan sem bil, da je pokosil še nekoga, a se je izkazalo, da je ta ostal na kolesu, kljub temu, da je prvemu zapeljal čez sprednjo feltno. Zaradi te zmede sem nekako celo prvi začel vzpon.

Seveda veste, da je Mortirolo brutalen. Na televiziji in na slikah vidite, da je brutalen. Vsi znanci vam povedo, da je brutalen. Ampak iz Tova di Sant’ Agate je tako zajeban, da so ga celo na Giru vozili le enkrat. Po nekaj sekundah na preozki cesti že vrtiš najlažji prenos, naklon ne popusti, veš pa, da te čaka 1100 metrov vzpenjanja. Serpentine voziš po zunanji strani. Hvaležen si za vsakih deset metrov, ko se asfaltna preproga poravna vsaj za pol odstotka. Kdo je sploh naredil to prekleto cesto? Deset kilometrov severneje je precej bolj normalna pa so vmes naredili še dve. Ko pred serpentino pogledaš navzgor, je cesta kakšnih dvajset metrov višje. Nerealno. Poleg tega veš, da sta zadnja dva kilometra, ki k sreči sledita krajšemu spustu, še hujša. Je sploh lahko še huje?

Seveda. Cesta je betonska in prvi odsek je tako nagrizen, da si komaj zasluži ime cesta. Potem je vsaj podlaga boljša, naklon pa je še vedno neživljenjski, menda do 22 odstotkov – in jaz sem obračal prenos 36-28. Dva kilometra sem izvajal nekaj, čemur bi težko rekli kolesarjenje. Ker je tako strmo, ti dviguje balanco, če se usedeš – ampak večinoma ne sediš. Če bi bilo več prostora, bi mogoče vozil cikcak. Ne vem zakaj ni bilo fotografa, ker bi rad videl svoj fris. A spodnji fotografiji sta zgovorni …

Pod vrhom sem izračunal, da bom najmanj časa porabil, če vodo dotočim pri izviru studenčnice in ne v bifeju na drugi strani Mortirola. Rečeno – storjeno. Vzelo mi je manj kot minuto in mimo sta padla še dva s kompaktnimi gonilkami.

Vrh prelaza je sicer malo više, desno, mi pa smo se v dolino vrnili levo. Spust je neugoden, strm, cesta mestoma obupna, ovinki so čudni in kar naprej se izmenjujeta sonce in senca. 504 me je držal in mi v dolini zaploskal. Potem je pohodil, kot da se mu mudi samo še do Bormia in da ni pred njim še Cima Coppi. Pa še čelado s tistim trapastim šlemom je nosil. Če me bo ta nabrisal, sem si mislil, bom to vzel kot žalitev.

Na malo daljšem klancu mi je postalo jasno, da se mi utegne nespametno divjanje maščevati pa sem ga raje spustil naprej. V Bormio sem se tako pripeljal sam, a dolgčas mi ni bilo, ker sem kar naprej prehiteval udeležence srednje trase, ki so si do tam že nabrali debelo uro ali uro in pol zaostanka, pri čemer niso prevozili Mortirola. Normalni ljudje, ki so se skozi mesto peljali v normalnem tempu.

Ampak veselica je šele prihajala, skupaj z računom za že prevoženih 130 kilometrov in 2500 višinskih metrov. Mortirolo je svinjsko strm in v bistvu tudi svinjsko dolg. Stelvio pa ni strm, a je zastrašujoče dolg. Za nepoznavalce: Stelvio je drugi najvišji alpski prelaz, le 13 metrov nižji od Col de l’Iseran in vzpona je za skoraj dva Vršiča iz kranjskogorske smeri. Vrh prelaza je malo višje kot vrh Škrlatice. To je klanec, ki ga moraš spoštovati tudi, če si dober kolesar. Če ga ne spoštuješ, te ubije. In če prideš v Bormio na pol mrtev, te ubije še prej. Kdor gre peš v visokogorje, ima s seboj nahrbtnik z vso mogočo kramo. Kolesar ima lahko vetrovko, liter ali liter in pol pijače in Frutabelo.

Od Lisice sem dobil bidon še zadnji čas. Potem sem nekaj časa kolesaril s  504. Presenečal me je. Kar sem izvajal, seveda ni bilo dirkanje. Bil sem boj s klancem, z redkim zrakom in z dirkanja nevajeno glavo, ki mi je govorila, da ni nič hudega, če za kakšno sekundo popustiš. Kot takrat, ko ti ponoči med šofiranjem zaspani um prigovarja, da ne bo nič hudega, če malo zapreš oči.

Nekje na 2000 metrih nadmorske višine se je 504 zlomil. Tako ga je zabilo, da sem mu do vrha naložil več kot šest minut, čeprav sem bil tudi sam v precej skromnem položaju in čeprav je bil morda boljši kolesar. Ampak Stelvia ne gre podcenjevati.

Večino časa sem možgane zaposloval z računanjem  o možnostih ali mi bo na vrh uspelo priti s povprečno hitrostjo vsaj 25 km/h. Vedel sem, da hitrost ne sme pasti pod 12 km/h. Pomagalo je, da sem ves čas dohiteval počasnejše. Nekateri prizori so bili skoraj biblijski. Ljudje so hodili ob kolesih. Nekdo je bruhal ob cesti. In nekdo se je na tleh zvijal v krčih.

Pojma nima o pokru, ampak to je poker face.

Na vrhu Stelvia nisem občutil nobene vzhičenosti, ker sem bil enostavno preveč izčrpan. Mislim, da sem par metrov za ciljno črto nekaj sekund samo strmel v številke na števcu.

Zato ne bom v slogu rekreativnih maratoncev in ultramaratoncev, ki se športno udejstvujejo zase, trdil, da sem od starta do cilja užival na prekrasnih alpskih cestah in v krasni družbi enako mislečih kolesarjev. Ker me je v resnici najprej tako zeblo, da me je stresalo. Potem sem na vzponih trpel kot žival, na spustih sem razmišljal samo o najboljših linijah, na ravninah pa kako bi vase spravil čim več hrane, ne da bi bruhnil. Če hočem na kolesu uživati, kolesarim v lagodnem, ne nujno počasnem tempu, sam ali v družbi. Na granfondu pa hočem doživeti tisto, česar sicer ne morem, ker se mi načeloma ne ljubi dirkati in še posebej se mi ne ljubi dirkati v okolju, kjer ljudje nimajo razčiščenih v glavah vsaj dveh stvari: da v resnici sploh niso dobri kolesarji in da je rezultat na dirki desetega kakovostnega razreda popolnoma nepomemben, še posebej, če gre za 97. mesto.

Me je pa – diplomatsko rečeno – presenetila klasifikacija oziroma način merjenja časa. Štopali so namreč samo čase na vzponih, kar razloži taktiko, ki se mi je zdela med dirko nenavadna, namreč, da so se ljudje v klance zaganjali kot debeli otroci v čips, sicer pa vozili nenavadno rezervirano – z izjemo številke 504 –, kot debeli otroci tečejo pri telovadbi. Ta način merjenja časa po svoje razumem, saj v Bormiu verjetno niso našteli 34-ih zlomov ključnice, kot isti dan na Franji, a mi ne diši, ker to pač ni kolesarstvo, ampak nekakšen reli. Seveda pa mi je obenem vseeno. Ni pomembno, da sem bil 38. na klancih in še manj pomembno je, da sem bil 20. v cilju.

Brez vsakega dvoma ena najboljših kolesarskih izkušenj!

Trasa: Bormio–Grosio–Grosotto–Lovero–Tirano–Villa di Tirano–Bianzone–Teglio–Tresenda–Tirano–Lovero–Tovo di Sant’Agata–Mortirolo–Vernuga–Sondalo–Bormio–Stelvio