Vreme je šlo k sreči na roko tudi zadnji rekreativcu prijazni dan. Tokrat sem udaril konvencionalno ruto, skoraj malo dolgočasno, takšno, kjer skoraj ni presenečenj, niti če srečaš medveda.
Letošnja prva zaključna gravel runda je bila lepa, polna presenečenj in primerno zaguljena, a me je ujela tema in na Rakeku sem izobesil belo zastavo ter izbral zadnjo, prav zadnjo možnost, ki ostane siromaku: Slovenske železnice. Poraze je treba sprejemat kot del igre, a to ne pomeni, da se z njimi sprijazniš. V petek nisem šel na veselico za štiridesetletnike, ampak spat, navsezgodaj zjutraj opravil moško dolžnost, se posilil s presladko proseno kašo in ga ob 8:22 že basal čez barje, tokrat s štartom v Vnanjih Goricah.
Vsaka epska vožnja se začne v mrazu …
… ali pa te sredi dne mori pripeka. Ampak zaključno furo se izpelje v kratkih hlačah in brez rokavic oziroma vsaj s kratkimi, če si med tistimi, ki vozijo Shimano GRX RX810, dlanem najbolj neprijazne ročke na svetu, ki jih je lahko naredil le nekdo, ki na smrt sovraži kolesarje. Odkar se oklepam teh ročk, moram nosit na dolgih vožnjah rokavice. Kakorkoli, zermometer je kazal sedem stopinj Celzija. Vlagomera nisem potreboval. Po nekaj minutah sem bil moker kot miš.
Dvajset metrov nad Verdom je že sijalo sonce, a v kolena in prste je zeblo še do Cerknice, kjer sem se ustavil le toliko, da sem dotočil vodo. Do Mašuna sem moral vzdržat z litrom in pol, vmes namreč ni skoraj dobesedno ničesar.
Gozdne ceste so boljše od državnih
Letos še nisem bil pod Velikim Javornikom, ki bi se lahko hvalil z najlepšim odsekom gravla na svetu in niti ne bi preveč nakladal. Tja sem šel po novi cesti, ki je doslej še nisem prevozil. To ni nenavadno, ker jo je v labirintu gozdnih prometnic nemogoče zadet. Mirno sem zgrešil in se navkreber pet minut peljal narobe. Kako tudi ne? Na zemljevidu je videti razpotje tako:
Na terenu pa tako:
Nekaj je na jesenskem gravlanju, da nam je tako všeč. Poglej to špuro!
Na Veliki Javornik nisem rinil še nikoli, ker je spoti, ampak to je genialen odsek, ki ga zlahka ocenim z 11/10. Pravzaprav predobro, da bi delal reklamo in tvegal, da se gravlanju zgodi podobno sranje kot planinarjenju.
Malo bolj zaguljen je spust proti … kaj vem kam, to vedo samo gozdarji. V tistem koncu ceste pridno nasuvajo, tako da gre dosti počez, na vzponih pa nikamor. V gozdovih je bilo gravlanje najbolj nobel med pandemijo, ko očitno niso kaj prida vzdrževali cest, ampak jasno je, da če to zanemariš na dolgi rok, vse skupaj propade. Gozdne ceste so vzdrževane bolje od državnih cest.
Tam nekje sem srečal čedno grupo turističnih kolesarjev, ene tistih na absolutno preteranih gorskih biciklov za njihove sposobnosti, ki se jim zdi totalno noro, da se po tej divjini kdo vozi s … specialko.
Prekletstvo Mašuna
Misliš, da si že tam, ampak, vraga, vleče se kot čreva, bidoni prazni, gobec suh. Pravzaprav sem vodo imel in celo tuhtal, da ne bi potegnil dva, tri kilometre do gostilne, ampak nadaljeval po začrtani poti. To bi bila napaka, ki bi me na koncu dne stala sladkega pookusa, zato sem potegnil do motork.
Kokakola. Kofe izjemoma s porcijo saharoze. V bidone pa poldrugi liter neklorirane vode, kot me je opozorila točajka: »Mogoče te bo čez pol ure navilo.« Maček je deloval živ manj kot vsa preparirana divjad, ki krasi te prostor. Menda občasno res preverijo, če je še živ, star je petnajst, osemnajst let, pozabil sem koliko točno.
Od gostilne sem moral mimo dvorca nazaj in potem po Luisenstrasse oziroma Luzini cesti 1888, kot se imenuje po princesi Luizi, ženi Georga Schönburga Waldenburga. Snežniška gospoda je znala, cesta je razgibana, skozi razredčen gozd sem še vedno drvel več kot tisoč metrov nad morjem, malo niže naletel na lovsko druščino in se slednjič pred Leskovo dolino spustil na glavno cesto Kozarišče–Mašun.
Po partizansko
Na tej makadamski magistralki je za moj okus preveč prometa, zato sem kmalu skrenil desno in se po sila zabavnem, ravno prav vlažnem makadamu s serijami ovinkov priključil obmejni cesti, ki se spusti na Babno Polje. Pa tudi s te sem zavil desno in naredil ovinek, samo zato, da bona Stravini vroči mapi oranžno obarvana cesta več.
Mislim, da sem se tod prvič peljal dol, vedno smo se vzpenjali z Babnega Polja, zato se nikoli nisem posvetil presenetljivo monumentalnemu spomeniku sredi ničesar. Zdaj vem: čeverica nosi ranjenca, tod so bile namreč snežniške partizanske bolnišnice.
Do Babnega Polja je samo še šest kilometrov navzdol, prav tam, kjer sem se v začetku poletja skoraj zaletel v medveda, ki si je sredi ceste lizal jajca. Zato sem si tokrat dol grede pel, verjetno kakšno poskočnico, a s tem nisem dovolj dobro opozoril tetice, ki me je okoli ovinka skoraj naložila na havbo neke manjše korete.
Formalnost s piko na i
Pred Cerknico sem v nogi začutil znano opozorilo pred akutnim pomanjkanjem ogljikovih hidratov. Neverjetno, kako človek spozna telo: verjetno manj izkušeni te znake mimogrede spregledajo, zato na lepem bonknejo kot so dolgi in široki. Ni pa bilo tako hudo, da bi moral tolažbo iskati na bencinski črpalki, ampak sem se kot človek usedel v bife, spil kavo in kokakolo, prigrizek pa potegnil iz žepa. V riti sem imel 150 kilometrov gravlanja, a sem prepričan, da sem bil videti manj ožet kot limona.
Po svoje se vse te norosti začnejo in zaključijo v Cerknici. Pot do tja oziroma nazaj običajno dojemam kot formalnost. A življenje sem si malo zapletel in potegnil do Pokojišča. Iz preprostega razloga: spust z razgledom je predober, da bi finalna fura minila brez njega.
Do doma sem moral še čez vso to ravnico.
Bonk z okusom po prestižu
V Cerknici bi vseeno moral prigriznit ceneni – ne pa tudi poceni – sendvič, tako pa sem se na goličavah med Borovnico in Podpečjo reševal z Maurtenovim gelom s kofeinom. Tekstura in okus tega prehranskega proizvoda spominjata na oslovo spermo, tako da nekako ne veš, ali bi zadevo zgrizel, polizal ali preprosto pogoltnil – ni pa zanič. Prestiža se je treba navadit, pa naj bodo to viskiji, tartufi ali energijski geli.
Kakorkoli, do doma je bilo še predaleč, da bi pot preživel v poskočnem tempu. Števec je kazal točno 8:00:00 in približno 199 kilometrov, ko je sistem ostal brez enega samega grama sladkorja. V žepu sem imel za rezervo še en gel manj priznane znamke, a sezono sem se odločil končati z najboljšim ali po ceni sodeč vsaj najbolj prestižnim gelom na tržišču. Dvajset minut do doma me je zabilo tako spektakularno, kot te lahko zabije samo po osmih urah. Takrat ne zmanjka samo energije za mišice, ampak odpove tudi velik del uma: samo velika sončna očala lahko zakrijejo steklen pogled in beden izraz na obrazu.
Za take dni vozim bicikel!
Pravilno, da me je pokopalo, sicer bi se domov vrnil kot cvetlica, kar se po vsem tem niti ne spodobi. Prav je, da dobiš, kar si iskal: poleg duha gravlanja™ še dober udarec okoli ušes. Za take dni se splača sem pa tja tudi malo potrenirat: zato, da sem se še vedno sposoben brez resnih posledic zapeljat čez četrt Slovenije, dokler niti za to nisem več prestar.
Naslednje jutro nisem spal uro dlje, sem se pa zbudil uro prej. Vstopili smo v bedni del leta, ko se vozimo izvensezonsko. V prvi polovici novembra mi je sicer uspelo izvesti še štiri fure, daljše od petih urah, prvonovembrsko po Menišiji celo v kratkih hlačah. Vendar to ni več to.
Trasa: Vnanje Gorice–Vrhnika–Rakek–Cerknica–Dolenja vas–Velik Javornik–Mašun–Leskova dolina–Babno Polje–Otok–Dolenje Jezero–Cerknica–Pokojišče–Borovnica–Podpeč–Vnanje Gorice–Ljubljana
Razdalja: 210 km
Višinska razlika: 2970 m
Najvišja točka: 1231 m (Veliki Javornik)
STRAVA
Brez komentarjev