Giro pred Girom

Jutro po prvi etapi v Dolomitih sem se fizično in psihično verjetno počutil približno tako kot isto jutro Giovanni Visconti, ki se je ob tem prav gotovo spraševal zakaj in čemu je bežal v etapi po Beneški Sloveniji. Ampak k sreči je kolesarjenje šport, pri katerem se po eni uri počutiš bolje kot na začetku. Načrtovali smo zaključni, vzhodni del pentlje čez Campolongo, Giau in Valparolo. Scena za veliki dogodek je bila postavljena.

Vzpon čez Passo Campolongo je simpatična formalnost in noge so se že lepo zavrtele. Doktor je vozil v težko prisluženi rožnati majici pa tudi trak za balanco na Giro De Rosi je bil v pravi barvi. O tem je Doktor povedal: »Na jok mi gre, ker sem tako rožičasto izpopolnjen in paša za ljubiteljske oči, sam sem pa neuravnovešen skoraj kot taktika Movistarja, ne štekam niti najmanj!« Kakorkoli, po njegovi zaslugi je bil ves čas v središču pozornosti tudi njegov  domestique na Specializedu.

Po spustu v Arabbo …

… sem proti Andrazu, kot se po Doktorju simpatično imenuje manjša vasica, pripravil teren za popoln napad. Ne samo, da po začetnem skoku nekega Italijana, ki smo ga pokrili hitreje kot Kruijswijk Nibalijeve poskuse, nikomur ni prišlo na kraj pameti, da bi šel v pobeg, ampak sva se na naslednjem klancu celo odpeljala. Spredaj je ostala samo naša ekipa.

Nad jezerom Alleghe smo imeli več kot dovolj časa tudi za uriniranje z razgledom.

Potem je prišel kraljevski klanec. Desetkilometrski vzpon na Passo Giau (2236 m) iz Selve di Cadore (1314 m) je precej enakomeren, s povprečnim 9,1-odstotnim naklonom, tako da se mi v množici, ampak res množici kolesarjev in navijačev nikakor ni ljubilo fotografirati. »Grande, grande,« so nas spodbujali tifozi. Najaća žurka je bila seveda na nizozemskem odseku, ljubitelji sira in lesenih cokel imajo v Stevenu pač dober razlog za veseljačenje. Muzika je nabijala, nekdo ni pozabil narisati niti falusa v fazi ejakulacije in ob poti so nam ponujali sir. Krasno!

Ob progi so se zbrali tudi ljubitelji Fiata 500 in neki čudak se je gor peljal z monociklom.

V takem vzdušju pač ne gre počasi. Počasi ne gre niti, če nimaš kompaktnega prenosa in Tarmac ga seveda nima, saj se ne bi spodobilo. Doktor je nekje prebral, da rožnata majica kolesarju doda 15 odstotkov, ampak glede na prejšnji dan je bil še bistveno močnejši, dasiravno sumljivo tiho. Varno smo ga pripeljali na gorski cilj. Svojo predstavo je komentiral z naslednjo primerjavo: »S tko težkim kolesom in tok blata v moji cevi se mi zdi, da je moj tempo minuto pred Vincentom.«

Na spustu v Pocol ni bilo gneče, kot sem se bil bal. Ljudje se spuščajo nenavadno počasi in včasih v res nenavadnih krivuljah, kakor da bi bil asfalt tako sesut kot pri nas, kjer idealne linije niso odvisne od ovinka, ampak od razpok in lukenj. Potem se takoj začne skrajno dolgočasen vzpon na Passo Valparola (2192 m) iz Pocola (1490 m), čez Passo Falzarego. Med potjo sem se pozabaval s Čehi, ki navijajo za Adama Hansena¹, ki mu še vedno dobro kaže, da zaključi že štirinajsti grand tour zaporedoma. Pivo sem bil zavrnil, ni pa nujno, da ga je zavrnil tudi Adam.

Passo Falzarego:

Maglia rosa in Kristijan ob mehiškem navijaču.

Do Valparole je potem še kakšen kilometer precej bolj napetega vzpona, kjer sem z veseljem postrelil nekaj nabojev. Trebuha ni več, brez težav se spravim v retro dres izpred več kot desetih let, in noge bodo počasi take, kot se spodobi za kolesarja.

Medtem ko so pravi športniki med sbeoj obračunali že prej, smo mi to naredili pet kilometrov pred ciljem na Mür dl giat – Mačjem zidu. Dolg je vsega 1.300 metrov, a se v dobrih 300 metrih postavi praktično pokonci, z maksimalnim naklonom 19 odstotkov. Kot v Ardenih. Taki vzponi mi ležijo, zato sem načrtoval popoln napad. Profesor se je dobro držal, čutil sem ga na zadnjem kolesu, ampak gorski cilj seveda ni tam, kjer se cesta nekoliko poravna, ampak na vrhu.

Končni cilj pa ni na vrhu, ampak v Corvari. Pohodil sem zato, da sem videl, kako je trpeti še tiste štiri kilometre rahlega vzpona do cilja, kjer se je zmaga po dolgem begu izmuznila Atapumi. Dirko smo kasneje gledali na Mačjem zidu, kjer je bil fant še spredaj … ampak … s Profesorjem zdaj veva, kako dolgi so bili štirje kilometri.

Tokrat smo prevozili dobrih 90 kilometrov in okoli 2800 metrov vzpona. Doktor želi dodati: »Živeti in vaditi, fizično in umno, da bi to lahko ponovil. Še večkrat. To je moja radost. Hvala, dobra družba, vesel sn.« Prav ima.

Trasa: Badia–Corvara–Passo Campolongo–Arabba–Andraz–Selva di Cadore–Passo Giau–Pocol–Passo Falzarego–Passo Valparola–La Villa–Mür dl Giat–Corvara

1. Avstralec, ki živi na Češkem. [↩]