Giro 2019

Letošnja Corsa Rosa bi bila še posebej imenitna dirka, četudi je tako ali drugače ne bi krojili slovenski kolesarji. Letos smo videli vse: obilo sprintov, uspešni pobegi, veliko posnete kože, dopinška afera, skoki, presenečenja, diskvalifikacija, porivanje kolesarja, napad tekmovalca na navijača, verbalni napad tekmovalca na navijača, napihnjeni Anglež nasproti užaljenemu Italijanu, užaljeni Italijan nasproti resigniranemu Slovencu, preklinjanje novega prestavnega sistema … To je to! Zato gledamo Giro!

Dober načrt, še boljša improvizacija

Marsikomu je bilo žal, da je prezgodaj odstopil Tom Dumoulin, ampak tako je v tem neizprosnem športu: kakšen favorit odpade že pred dirko, kot Egan Bernal, kakšen med dirko, kot Dumoulin, kakšen pa tudi nepričakovano zamoči, kot Simon Yates. Dumoulin bi kot preudaren mož prišel prav, ker potem Carapazu morda ne bi pustili, da se je odpeljal. Ne vem pa kako bi se za Dumoulina izšlo, glede na to, da so do cilja na koncu pripeljali samo štirje kolesarji Sunweba in jih je pred polomom rešil le Chad Haga v zaključnem kronometru.

Movistar je končno pripeljal ekipo z jasno nalogo in enim kapetanom, a so si vseeno pustili prostor za improvizacijo in s Carapazem uspešno zaigrali na karto presenečenja. Preden so ostali ugotovili kaj jih je doletelo, je bilo že prepozno. Pri tem pa Ekvadorčevi zmagi ne moremo gledati v zobe, ker je bil dejansko tudi najmočnejši kolesar … mogoče je bil Landa na klancih boljši, a kdor je zanič v vožnji na čas, bo težko zmagal takšno dirko. Mimogrede: do cilja je prišlo celo Movistarjevo moštvo.

Največji poraženec je bil spet Simon Yates, ki je začetek dirke popestril z dolgim gobcem potem pa zatrobil in do konca dirka trošil energijo za vsega osmo mesto. Yates včasih v aerodresu dirka tudi v gorskih etapah … in tak človek si res ne zasluži generalne zmage. Dirko je avstralski ekipi rešil Esteban Chaves, ki ga je bilo lepo spet videti v poskočnem slogu.

Dvoboj za vijolično

Všeč mi je bil tudi prvi teden dirkanja. Rad gledam sprinte, skrajni dolgčas prvih nekaj ur pa me niti ne moti. Tritedenske dirke trajajo tri tedne in sama sreča je, da včasih ničesar ne zamudimo, če si ogledamo le zadnje pol ure dirke.

Tokrat so ekipe so pripeljale najboljše: UAE Team Emirates Fernanda Gavirio, Deceuninck-Quick Step Elio Vivianija, Groupama-FDJ Arnauda Demarja in Bora-Hansgrohe Pascala Ackermana. Sprinti niso razočarali, škoda pa je Vivianija, ki so mu zmago vzeli po eni strani neupravičeno, po drugi strani pa razumem, da sodniki s takimi odločitvami umirjajo sprinterje. Če bi Moschetti zaradi Vivianijevega manevra padel, bi se verjetno vsi strinjali s kaznijo. Vsekakor pa je bila preveč rigorozna in je pretirano vplivala na razplet boja za vijolično majico, ker so Vivianija iz njega praktično izločili. Dobil sem občutek, da je Viviani kratko malo obupal, še preden je odšel po enajsti etapi domov.

Caleb Ewan je bil odličen, a je tudi odšel domov, lepo pa je bilo videti ogorčen boj za ciclamino med Demarom in Ackermannom do zadnjega sprinta … sploh zaradi komične situacije, ker so ubežniki sprinterjem speljali veselico in je Damiano Cima dosegel eno bolj simpatičnih zmag na letošnji dirki.

Ciccone najatraktivnejši

Z bojevitostjo sta navdušila Fausto Masnada in predvsem Giulio Ciccone. V dresu prokontinentalne CSF Bardiani je bil lani v točkovanju za modro majico drugi, prehitel ga je le Chris Froome, letos pa niti ni bilo boja, ker je Ciccone vse nadziral že od prve etape. Taktika na kronometru v prvi etapi – počasi do vzpona, kjer je presedlal na cestno kolo – je bila genialna in lahko bi rekli, da tudi nekoliko smešna … če ne bi potem majice držal celo dirko, z izjemo dne, ko jo je posodil ekipnemu tovarišu Brambilli. In kako jo je Ciccone vozil!

Prvi je bil tudi na Mortirolu in za nameček v tej etapi zmagal, kljub temu, da je na spustu zmrznil. Ali pa prav zato, iz gole jeze. Napadal pa je tudi potem, ko je bilo praktično že vse odločeno. Res izjemen borec, ki je bil na koncu visoko, na 16. mestu, uvrščen tudi v skupnem seštevku, med mladimi do 25 let pa je bil peti. Pozor, do te uvrstitve je res prišel praktično sam.

Manj zabaven je bil boj za belo majico, čeprav je na koncu Miguela Angela Lopeza – tudi zaradi slovenskega vložka – ločila od Pavla Sivakova le poldruga minuta. Z manj smole bi bil Kolumbijec še mnogo više, a to ne pomeni, da je Sivakov slab – navsezadnje je le leto dni starejši kot Tadej Pogačar. No, kako bo Mednarodna kolesarska zveza rešila primer kršitve pravila 22.2, bomo očitno videli šele v prihodnjih dneh, ampak vsaj zame je zmagovalec jasen: Miguel Angel Lopez.

67 slovenskih podpisov

Jan Polanc nas s svojimi rezultati ne preseneča več, a ob tem, da je vozil vrhunsko, je treba omeniti, da se na Giro sploh ni posebej pripravljal, ampak je celo pomlad uspešno dirkal. V 30 tekmovalnih dneh je prevozil več kot 4.600 kilometrov. Roglič je na primer v 20 dneh na dirkah prevozil skoraj 1000 kilometrov manj, na Giro pa se je pripravljal tudi na višini.

Poleg tega se je Polančeva vloga skozi dirko spreminjala: najprej je delal za Gavirio, potem za Contija, potem je v begu na poti do rožnate majice opravil večino dela in jo še branil v dveh zahtevnih etapah. Pokazal je, da je iz pravega materiala za deseterico, tudi peterico. Kaj vse se mora poklopiti za uvrstitev med prve tri, kaj šele za zmago, pa smo spremljali letos.

Grega Bole je tip kolesarja, ki bi bil precej bolj opazen v ekipi s sprinterjem, tako pa je za Nibalija delo opravil, ko se prenos še ni začel oziroma ga še nismo začeli spremljati. Tako je to v kolesarstvu. Tudi v Jumbo-Vismi so bili poleg hribolazcev v ekipi močnejši kolesarji, ki so skrbeli za Primoža v začetni fazi vsake etape … in to je peklensko delo, kot vam bo znal povedati vsak, ki je opravljal vlogo vodonoše. Bole jo je opravil dobro in je dirko tudi končal.

67 podpisov? Kristijan Koren se je žal podpisal samo štirikrat.

Kaj sledi?

Težko si predstavljam, da bi lahko tako zanimivo dirko za skupno zmago spremljali tudi na Touru, ampak to je pač prekletstvo največje dirke. Po mojem mnenju bi bilo bolje, da Primož ostane doma in se, če že, pripravi na Vuelto. Španska dirka se letos začne z ekipnim kronometrom in vsebuje še eno dolgo, individualno vožnjo na čas. Kot rečeno, Roglič še ni rekel zadnje besede.

In mogoče bi bilo prav, da z ekipo dostojno opravi delo v Lombardiji.

Preberi še: Primož Roglič rekel šele prvo besedo