Giro 2018

Mislili smo, da bo v moderni dobi kolesarstva težko ponoviti spektakularno dramaturgijo 100. Gira, ki se je skoraj odločil s spuščenimi hlačami v grabnu ob cesti. Ampak letos smo videli največji preobrat po letu 2006, ko je na Touru Floyd Landis na testosteronski pogon uprizoril 125-kilometrski napad. Floyd je bil tako počen, da je skoraj pregorel, a nekaj ur smo uživali v nečloveški predstavi. Letos je Froome to ponovil v bolj človeški maniri in zdaj mu nihče več ne more očitati, da so dirke dolgočasne zaradi njega in preračunljivosti ekipe Sky. Naj si o primeru ventolin mislimo karkoli, brez njega bi bil Giro precej manj zabaven. Če so mu organizatorji pod mizo res plačali za udeležbo, je bil to dobro naložen denar.

Giro je doma v Italiji

In denarja so imeli organizatorji letos kot pečka. A cena za to je bil razvlečen prvi teden dirkanja, dve skrajno dolgočasni etapi v slogu pripravljalnega dirkanja na Bližnjem vzhodu. Težko je bilo gledati etape v Izraelu, sploh ker so redki rekli bobu bob: Izraelec lahko za 20 milijonov kupi tri dni Gira, a vzdušja ne more. Ne da bi v slogu slovenskih populistov simpatiziral s Palestinci, a država, ki temelji na neke vrste apartheidu, si ne zasluži tovrstnega slavja ob sedemdesetletnici razglasitve. Le kmalu zatem, ko je Giro zapustil sveto deželo, je nekaj Palestincev, ki so razgrajali, z bolj kot ne tehtnimi razlogi, izraelska vojska kratkomalo pobila.

Verbalno onaniranje Eurosportovih komentatorjev o nekakšnem vrhunskem vzdušju je izpadlo kot izpade vsa ameriška in britanska medijska propaganda. Kolesarjenje čez puščavo? Lepo vas prosim! Kako bedno je bilo vzdušje v Izraelu, kjer se je sem ter tja slišal vrišč kakih otrok, se je pokazalo šele, ko je Corsa Rosa prišla v svojo domovino. Tja, kjer je kolesarstvo popularno zaradi kolesarstva samega, ne pa zato, ker je kolesarstvo pač popularno.

Najhitrejši v zgodovini

Vsi vemo, da dirke niso zahtevne zaradi trase, ampak zaradi kolesarjev. A to vsakič znova pozabimo. Epske alpske vzpone na letošnji trasi smo res lahko prešteli na prste ene roke, zato je marsikdo mislil, da je letošnja izvedba nezahtevna. Pomota! Seveda je Chris Froome na dirki zmagal, ker je imel daleč najmočnejšo ekipo, ker je bil spet najpogumnejši in ker je najbolje tempiral formo za zadnjih sedem, osem dni Gira. A še bolj kot njegova premoč, so dirko zaznamovali porazi, ki so seveda tudi posledica težkega dirkanja. Letošnji Giro je bil najhitrejši v zgodovini, Chris Froome ga je prevozil s povprečno hitrostjo 40,181 km/h.

Esteban Chaves je pogorel v 10. etapi in ga do konca Gira praktično nismo več videli. Preseneča me, da je prišel do konca. Fabio Aru je bil zanič od začetka, sem ter tja je sicer pokazal zobe, sicer pa je bil podpovprečen. Ko je dokončno zavozil v 15. etapi, si je privoščil celo nadiranje snemalca, in izgubil še preostale simpatije italijanskih navijačev, ki ga imajo že tako v zobeh – pa ne le zato, ker je na kolesu videti tako grdo. Vedel sem, da dirka Louis Meintjes, a ga sploh nisem opazil. Enako velja za Carlosa Betancurja. Slab dan je imel v Froomeovi zmagoslavni etapi tudi Domenico Pozzovivo – če bi ostal v zasledovalni skupini, bi bil na koncu tretji. A on je imel samo malo slabši dan. Simon Yates in Thibaut Pinot sta popolnoma zavozila.

Yatesu se je zgodilo to, česar sem se bal od začetka. Seveda je moral napadati kjerkoli je mogel, a za to je plačal grozljiv davek, potem ko že v 18. etapi ni mogel več blefirati in so pri Skyju zavohali kri. Odpadel je, ko so bili v ospredju še vsi Skyjevi pomočniki.1 Moštvo Astane, za Skyjem najmočnejše ekipe letošnjega Gira, pa je Pinota naslednji dan skoraj dobesedno spravilo na infuzijo v bolnišnico. Francoz bi bil lahko tretji, a naslednji dan ni mogel niti štartati.

Rumena, rdeča in roza majica … pa še modra, zelena in bela za povrhu

Froomea je težko gledati. Težko je gledati človeka, ki napade na klanec s kadenco nekje pod 120 obratov na minuto, pri tem pa niti ne vstane na pedala. A brez dvoma je bil spet najmočnejši in si je tudi najbolj zaslužil rožnato majico: zmagal je na najbolj prestižnih etapah, najprej na Zoncolan in potem še na kraljevski etapi s Cimo Coppi.

Zmago bi si zaslužila tudi Yates in Tom Dumoulin, ki sta edina še vrgla jajca na tnalo, a proti superiorni ekipi nista imela možnosti. Sploh zato, ker so ostali spet dirkali za drobtinice in sta v etapi čez Colle delle Finestre Angel Miguel Lopez in Richard Carapaz bolj pazila na lastni riti kot da bi poskušala dirkati na vse ali nič. Po svoje jima ne gre zameriti, a po drugi strani se sprašujem o smislu bele majice, če tekma za najboljšega mladega kolesarja dirko prej zapre, kakor popestri. V vsakem primeru pa se je še enkrat pokazalo, da velike etapne dirke niso dolgočasne zaradi Froomea in ekipe Sky, ampak zaradi impotentnega sloga konkurentov. Obenem je treba priznati, da preprosto niso dovolj dobri.

Popolnoma nezanimiv je bil tudi boj za modro majico, čeprav se je Giulio Ciccone – na koncu drugi v tej razvrstitvi za Froomeom in pred Yatesom – trudil. A poleg Mikela Nieveja bil je edini, drugi so točke osvajali mimogrede, na poti proti uvrstitvi v splošnem seštevku. Podobno velja za vijolično majico: Elia Viviani je sicer vzel zadevo zares, a vse šprinte sta si na koncu razdelila s Samom Bennetom, ostali pa so bolj ali manj delali gnečo. Vseeno pa so bili šprinti ostri, kot si jih gledalci zaslužijo.

Matej Mohorič? Ne samo, da je zmagovalec etape. Fant je eden najopaznejših kolesarjev in verjetno najbolj vsestranski slovenski kolesar vseh časov. Zmagal je v etapi, kje rje glavnina naredila vse za to, da ubežniki ne bi prišli sami do cilja. Njemu je to vseeno uspelo, na koncu pa je še enkrat dokazal, da je tudi inteligenten. Končno imamo Slovenca, ki lahko zmaguje na največjih klasikah.

Froome, too big to fail

Naj je bila še tako briljantna, osebno mislim, da Froomeova zmaga zaradi afere ventolin ni dobra za kolesarski šport. Seveda pa moremo verjeti, da bo Mednarodna kolesarska zveza z afero opravila potiho, v slogu slovenskih politikantskih škandalčkov, ki jih pravosodna oblast prav tako ni sposobna razrešiti. Zdaj si UCI ne more več privoščiti, da bi Froomea spoznali za krivega kršenja dopinških pravil. Ne more si privoščiti še enega primera Armstrong. George Bennet je v navalu presenečenja izjavil kar si verjetno misli večina v pelotonu, vseeno pa je Froomeova zmaga po mojem precej manj vesoljska od Landisove odvzete. Ali od marsikatere neodvzete zmage iz železne kolesarske dobe. Komaj čakam na Tour.

1. Razen morda Kirijenke, ki etape ni končal. [↩]