Prostor, nekakšen krožni hodnik, natlačen z raznoraznimi rekviziti, ki z gostinskim lokalom nimajo ničesar skupnega, in z gosti, ki so bili kot zemeljska kopija gostov Restavracije ob koncu vesolja, je spominjal na teater, v katerem na istem odru naenkrat igrajo predstave celoletnega repertoarja. V ožjem delu tega hodnika smo nasproti stranišča sedeli za premajhno mizo, vsak na drugačnem stolu, eden skrit za težko zaveso, drugi na kar dobri poziciji brez motečih elementov, jaz pa s hrbtom obrnjen proti prehodu, tako da so me kar naprej dregali mimoidoči. Pivo je bilo dobro, postreženo v ustreznih kozarcih, s travarico pa je bilo podobno kot s stoli – v vsaki rundi je bila drugačna. Uvodna je bila premehka, naslednja je spominjala na zobno pasto in tretja je imela res okus po travarici.
Kasneje smo se znašli v s keramičnimi ploščicami praktično do stropa obloženem prostoru z arabskimi specialitetami, a ne s kebabom, ki se mi je v zadnjih letih zagabil kot slovenske komercialne postaje. Med cvrtjem čičerike je vstopilo nekaj bitij, med katerimi je v oko najprej padlo najbolj dolgonogo izmed njih, za katero je bilo precej očitno, da ima jasno določen cilj: za vsako ceno, lahko tudi lastnega telesa, poiskati tepca, ki ji bo do konca večera plačeval pijačo. Zanimala nas je le malo bolj kot domislice voditeljev na komercialnih radijskih postajah, tako da ni dobila niti falafel sendviča, ampak se je pobrala še preden smo naročili baklave.
Na tretji lokaciji sem pristal sam. V vrsti, ki je bila bolj gruča kot linija, sem skušal delovati neopazno, torej tako, kot mi že od nekdaj ne uspeva. Med tridesetimi kultiviranimi ljudmi se je največji bebec vtaknil točno vame. Led je skušal prebiti s pohvalami na račun brade. Dobro poznam take tiče, ki se ob prvem očesnem stiku na človeka nalepijo do konca večera, zato sem mu skušal na vse pretegete dopovedati, da so generacijske, inteligenčne in razlike v psihofizičnem stanju med nama enostavno prevelike, da bi se mi ljubilo ukvarjati s tolmačenjem njegovega slabo artikuliranega opičjega brbljanja. Ni me razumel, ampak me je v obupanih poskusih zbližanja začel z umazanimi prsti vleči za brke in brado. Povedal sem mu, da to pustim samo ženskam in otrokom, res pa je nedorasel bebček res sodil v drugo kategorijo.
Z osebno izkaznico nam je skušal dokazati izmišljotino, da je za njim že petnajst let delovne dobe, kar naj bi bil razlog, da ga brez vstopnice spustijo preko vrste. Navsezadnje si je začel, režeč se kot pavijan, slačiti majico, pogled pod pas pa je razkril, da si je pred tem tudi že do gležnjev spustil hlače, tako da je pred boljše zabave željnim občestvom stal v samih spodnjicah. Ura ni bila še niti ena.
V vsem tem cirkusu mi je uspelo na črnem trgu mimogrede kupiti vstopnico za pet evrov, kar je bila sreča, sicer po dvajsetih minutah čakanja sploh ne bi prišel v prostor, kjer med tednom obedujem, zdaj pa je bilo temno, hrupno in polno žensk s poslikanimi obrazi. Na ta način se je pustilo ponižati tudi nekaj moških in eden izmed njih me je napadel še preden sem našel svojo žensko, očitno z namenom, da bi sklenil prijateljstvo na podlagi edine očitne skupne točke, to je bila … spet brada! Ta pacient me sicer ni vlekel za kocine, ampak me je grabil za roko in se s svojo brado očitno skušal na vsak način podrgniti ob mojo … znebil se ga nisem do konca noči, vsakič znova me je našel in mi razložil, da sem največji car v Sputniku. Tak občutek sem imel tudi sicer: pijačo sem dobival med prvimi in videti je bilo, da se poznam z vsemi. Saj z večino sem se. Škoda samo …
Škoda, da sem smrdel kot da bi bil padel v fritezo. Dvajset minut v falafelđinici vam lahko pokvari noč.
Brez komentarjev