Evolucija stolov

Želel sem si ga že vsaj pol leta. Ampak boljšega. Zdaj ga končno imam – stol, ki pritiče človeku mojega formata.

Moje druženje s pisarniškimi stoli se je začelo na prehodu med razredno in predmetno stopnjo osnovnega šolanja, ko sem dobil legendaren kamniški Stol, eno od praktično neuničljivih sedal, dasiravno sem že slišal za nesrečnika, ki si je, potem ko je stolu odpovedala noga, malodane zlomil vrat. Sedenje na njem ni noben užitek in jasno je, da so zaposleni že od poldneva pogledovali na ure. Stol je vrtljiv in nastavljiv zgolj po višini. Nastavljati je mogoče tudi višino naslonjala, vendar je to popolnoma neuporabna funkcija.

Imeli smo dva stola te vrste, a se je enemu pokvaril mehanizem, zato sem dobil novega. Najcenejša varianta iz Rutarja je bila slaba odločitev, ker so ves čas odpadali vijaki, naslonjala za roke so se krivila kot da so papirnata, poleg tega pa je bila ležeča nastavitev hrbtnega dela smrtno nevarna, ker se je stol med naslanjanjem nevarno postavil na zadnji dve kolesci. To skajasto grdobijo podarim prvemu tepcu, ki bi si jo želel imeti. Poleg vrtljivosti in nastavitve višine omogoča tudi prilagajanje naklona naslonjala.

Ker se selim v garsonjero, sem si zaželel stol, ki bo hkrati tudi fotelj za branje, gledanje filmov in tako dalje. Visok, lep in ne prevelik stol sem iskal pri sosedih v Ergolesu in se zaljubil na prvi pogled. Med informativnim izletom po Ljubljani sem ugotovil, da je vse dražje in bolj ceneno. Preden kdo omeni Spinalis, naj povem, da na tisti grdobiji že ne bi sedel! Verjetno bi se nemudoma zvrnil.

Komaj sem ga prinesel po stopnicah in najbolj me jezi, da me čez slaba dva meseca ta pot čaka še enkrat. Aber: schwer ist besser. Stol sestavijo že v trgovini. Pravilno, tako je vsaj dobro narejeno.

V gumo oblečena kolesca se vrtijo brezhibno, neslišno. Noge so iz poliranega aluminija, tako kot tudi naslonjala za roke, ki so po vrhu oblečena v usnje. Po udobnosti ne zaostaja niti ravno prav mehko usnjeno sedalo. Mrežasto naslonjalo bo prijetno v poletni vročini, najbolj všeč pa mi je po nagibu nastavljiv usnjen vzglavnik. Za dvajset evrov manj bi dobil podoben stol, le zvezda in naslonjala za roke bi bila plastična. Pomišljal nisem niti za sekundo.

Zdaj se igram z nastavitvami nagiba, ampak zares ga bom lahko nastavil šele, ko bom imel pravo računalniško mizo s polico za tipkovnico. Dejansko je lažje razmišljati, ko je glava naslonjena na vzglavnik in se vratne mišice sprostijo, krivina naslonjala pa ravno prav opre hrbtenico. Zaenkrat trdim, da je bila to ena boljših investicij v zadnjem letu.

Vesel sem, da se opušča besedno zvezo direktorski stol in da prihaja v rabo izraz pisarniški fotelj. Konec koncev gre res za fotelj, pa še tisti, ki jih imajo, ne izpadejo kot tajkuni,. Nikoli ne bom pozabil japija s stolom, ki je glede na držo telesa neprestano prilagajal pozicijo – nagib, višino, po mojem pa se je premikal tudi levo-desno. Žal nesrečnik ni mogel biti pri miru niti pol sekunde, saj se je stol premaknil že ob nedolžnem migljaju z obrvmi.

Zares me je šokirala primerjava velikosti.

Ne vem kje se bo rast končala?