EuroEvforija

Celo na praznih ulicah je bilo mogoče včeraj čutiti naelektreno ozračje. Na bencinski črpalki je bila gneča, a ljudje niso točili goriva na osnovi nafte, pač pa so kupovali gorivo na osnovi alkohola. Povpraševanje je bilo tolikšno, da ni bilo mogoče dobiti niti hladnega piva! Ljudje so spet dobili spektakel, ki bo zameglil dejstvo, da smo narodnostno slabo zaveden in med seboj sprt narod.

Morda se je prvič zgodilo, da košarkarji na prvenstvo niso odšli prežeti s cagavo logiko, da je že osmina finala za tako majhno državo isto kot zmaga in da bi morali biti navijači zadovoljni tudi z malimi zmagami, ker se je nekaj glumačev tako zelo potrudilo. Če dvomilijonski narod med košarkarji, ki v velikih tujih klubih tekmujejo v močnih ligah, ni sposoben zbobnati skupaj ducata vrhunskih reprezentantov, med njimi še kakega tujca, potem mi ni jasno, kako naj bi ta narod sploh lahko konkuriral na kateremkoli področju.

Razlika med slovensko košarkarsko reprezentanco in Republiko Slovenijo je v tem, da so košarkarsko reprezentanco obogatili znanje in sposobnosti tujcev ter tisti Slovenci, ki sicer igrajo v tujini, Republika Slovenija pa se tujcev boji kot hudič križa, v tujini usposobljenih Slovencev pa ne dosti manj. Kakšen je rezultat takšne in drugačne logike, je bilo včeraj jasno bolj, kot kadarkoli.

Ob tem me čedalje bolj moti nakladanje o združenem narodu, kot da lahko vse zagate rešimo tako, da skupaj gledamo športna tekmovanja. Ne strinjam se, da vsa krivda za razprtije leži na politikih. Resnici na ljubo nosijo za to, skupaj z mediji, dobršen del odgovornosti, toda na koncu je kriv vsak volivec, ki bučam politike nasede. To sem osebno že zdavnaj predelal in v športnih tekmovanjih ne vidim čisto nič drugega kot zabavo. In tako velja za večino, ki je včeraj stiskala pesti za Slovenijo.

Zanimivo pa se mi zdi fenomen mobilizacije tisočev zanesenjakov, ki so zapravili par sto evrov za pot v Carigrad. Tisti, ki so se na 1500 kilometrov dolgo pot podali z avtobusi, so po mojem celo neke vrste junaki. Da se razumemo, tisoči v Turčijo niso rinili zaradi nekih višjih nacionalnih ciljev, ampak so v iracionalni evforiji tja romali zato, da bi se imeli dobro, da bi bili del tega zgodovinskega dogodka. Zakaj ljudje neradi hodijo na volitve, ki teoretično znatno vplivajo na njihova in življenja potomcev, po drugi strani pa na vrat na nos rinejo v mesto na pragu Azije, ki v paranoični Evropi 21. stoletja velja celo za nekakšno nevarno destinacijo, kjer se teroristi najraje razstreljujejo pred množično obiskanimi objekti, na primer stadioni.

Dobro, gledati košarko je precej bolj zabavno, kot voliti. Je pa tudi veliko dražje in časovno potratno. Ljudi je treba prepričati. In prepričal jih je ducat košarkarjev, ki so vzbujali zaupanje, da bodo, ne nujno zmagali, ampak pokazali, da so vredni tega finančnega in časovnega vložka, ker so sposobni, pogumni, srčni, mojstri svojega posla. Velike zasluge za naval Slovencev je imel bržkone tudi Saša Dončič, po mojem eden najbolj pozitivnih likov te zgodbe. Ljudje so mu verjeli. Zakaj? Ker ni blefer, ki bi športnikom kot kak idiot loščil čevlje, ampak ker je zares sproščen in ker je zares preprost.

Politika, s Cerarjem žal reprezentirana tudi na podelitvi Eurobasketa, take mobilizacije ni sposobna. Cerar je med junaki na parketu in na tribunah izpadel kot pajac, kot piflar na srednješolski žurki. Taki kot je on, lahko sicer naberejo par političnih glasov, ne morejo pa ljudi prepričati, da moramo spremeniti način funkcioniranja države in njenih organov, ne moremo jim verjeti, da so lakirnice koristne, da drugi tir ne bo predvsem korupcijska platforma in da nas Hrvati ne bodo spet nategnili.

Za zaupanje gre.