Emancipirano spolno nadlegovanje

Šokantne statistike o deležu tako ali drugače spolno nadlegovanih žensk bi me presenečale, če ne bi upošteval, da nas je politična korektnost pripeljala tako daleč, da moški ženski niti več ne upa podeliti komplimenta, kaj šele, da bi se nedolžno pošalil na račun nasprotnega spola. Spolno nadlegovanje je eno, nekaj drugega pa pretirana občutljivost na, morda tudi primitivne ali vsaj nerodne, a vseeno nedolžne opazke. Pa kaj, če neki butec zažvižga ženski, ki po promenadi paradira v prekratki kikli?

Seveda pa razumem, da tovrstno izražanje naklonjenosti ni najbolj prijetno.

Kot slišim, tudi drugod po svetu ni nujno bistveno bolje, razsvetljenje pa sem doživel pred kratkim v Združenih državah Amerike, kjer so očitno ženske precej bolj … recimo pogumne. Ali neposredne. Ali emancipirane. Že prvi dan kolesarjenja so nam iz avta punčare žvižgale in izrekale komplimente, kar je bilo v danem trenutku precej smešno.

Naslednji dan pa so me verbalno seksualno napadle ženske s hotelskega balkona, komentirajoč zadnji del mojega stasa in brezsramno predlagajoč, da bi se z eno izmed njih ali morda z vsemi pozabaval v hotelski sobi, češ da so peklensko potrebne velikanskega petelina. Kolikor sem jih ošinil s pogledom, so bile videti dame v srednjih tridesetih do zgodnjih štiridesetih na videz kar spodobne. Odločil sem se za dostojen pristop popolne ignorance, ob čemer so si morda mislile, da sem fin prasec ali kaj podobnega. V resnici pa sem bil predvsem prizadet spričo dejstva, da jim je bilo prav malo mar za vse moje dosežke, sposobnosti in intelekt, ampak so me zreducirale na objekt – čeprav seveda vsaj malo godi tudi to.

Zvečer ob pivu sem dogodek omenil kolegom. Prasnili so v smeh. Malo prej so se pogovarjali o teh babnicah, ki so očitno nadlegovale vse, kar je lezlo in šlo. Enega izmed njih, gospod je doktor znanosti in velik strokovnjak na svojem področju, so spraševale, če že ima fanta in – ne da bi kaj odgovoril – mu je ena od njih predlagala, da bi bila to noč njegov fant kar ona. Francoza, ki je prišel v bar kasneje in smo mu omenili dogodek, pa so čustveno tako prizadele, da se je odtlej v sobo vračal naokoli po odločno daljši poti.

Kolikor mi je znano, se nihče ni odločil za obisk. Verjetno so se počutile tako kot moški, ki bi se jim izpolnile fantazije o sobivanju s švedsko odbojkarsko reprezentanco, ki pa jim je seveda malo mar za karkoli drugega kot za odbojko.

Zanimivo kako se stvari obrnejo, ko se na svoj način obrnejo spolne vloge in pobudo prevzamejo ženske. Temu jaz pravim emancipacija.