Ekspedicija na veter

»Če je šel lahko dol bo šel pa še gor,« nas je pred petnajstimi leti miril šef avtovlečne službe, potem ko smo ob milih Enyjinih zvokih sredi noči vsi zaspali in nekje pri Gradcu s polno hitrostjo z avtoceste zgrmeli na njivo, ob tem pa slučajno povozili še zajca. A spraviti kombi gor, je bilo težje, kot skočiti dol. Enako velja za pot z morja. To vemo. Bi si pa človek vseeno želel, da bi nazaj grede pihalo v smer, kot piha večino časa. Torej v isto smer, kot večino časa piha, ko greš dol.

Mirna ti je Mirna

Razlika med profesionalci in rekreativci je v tem, da prvim pred 200-kilometrsko etapo ni treba 500 metrov daleč in 50 višinskih metrov visoko odnesti prtljage za dve osebi in psa. Že to je bilo verjetno več, kot zase naredi povprečen počitnikar.

Rovinj je nekoliko problematičen, ker mora človek najprej po naporni cesti, polni avtodomov in prikoličarjev, okoli Limskega kanala, pravzaprav v kanal. Do Višnjana sem sledil trasi ob zvokih bendža, potem pa nadaljeval v Vižinado. Obstaja tudi krajša pot, a potem ne bi prevozil 200 kilometrov in se mi ne bi zdelo tako blazno fino.

V vsakem primeru se je treba spustiti v dolino Mirne. Veter v hrbet sem imel v celem dnevu samo na devet kilometrov dolgem odseku od Porte Portona do Livad … in med nekaj ovinki proti Oprtalju.

Čez istrske goličave

Potem sem končno prišel na nove terene, čeravno le za nekaj kilometrov. Ugotavljam, da Strava ni samo še eden od poligonov, na katerem se lahko hvalim z realno nepomembnimi in družbeno nekoristnimi dosežki, ampak utegne biti koristna. Izvedel sem na primer, da je povezava med Oprtaljem – oziroma Sveto Lucijo, kjer se zavije desno – in Gradinom v celoti asfaltirana, sicer bi se vlekel čez Buje in po dolini Dragonje.

Mejni prehod Brezovica pri Gradinu je prav simpatičen. Osebje sem v kuhinji zmotil ravno med debato o ustrezni pripravi čebule. Na slovenski strani je pokrajina nič manj kot spektakularna. Čez istrske goličave vodi pas grobega asfalta in zdi se, da človek ne bo več srečal žive duše.

A naselja so blizu, spust proti Gračišču pa je odličen. Te konce, kjer noge na neprometnih cestah hitro pridelajo par sto metrov višinske razlike, velja v smeri proti zahodu raziskati podrobneje. Morda nekoč, ko ne bom več kolesarski novinar in bom imel več časa za kolesarjenje.

Solaža od starta do cilja

V Gračišču sem si na bencinski črpalki privoščil malico in potem je bilo zabave kmalu konec. Na Črni Kal je še šlo. Ampak potem se cesta še kar vzpenja … to vemo vsi, ampak me vsakič znova razjezi ta obupno dolgočasna cesta. Človek z morja kolesari samo zato, ker je zabavneje kot to pot prevoziti s katerimkoli avtom, ki ni kul. In takih je malo. Audi A6, na primer, ni kul. Ta cesta se vleče še z avtom, kaj se ne bo na kolesu, če se človek komaj pelje 30 km/h tudi po ravnini.

V Kozini je pihalo. V Divači je pihalo. Na Razdrtem je pihalo. V Postojni je pihalo. Tik pod vrhom Postojnskih vrat pa je potegnilo tako silovito, da sem skoraj stopil dol. Grozljivo. V veter sem vpil vse kletvice tega sveta. To naredi kolesarjenje iz človeka. Grešnika.

Razmišljal sem, da bi raziskal ceste na Planinskem polju, a me je od tega odvrnil znak, ki je obveščal o popolni zapori, tako da sem po tisti grozni cesti nadaljeval in se od nje poslovil šele na Vrhniki. Čez Ligojno sem pohodil silovito, saj sem računal, da lahko še ujamem preživele z Barjanske osmice in poskusim kako po 180 kilometrih funkcioniram na krožnih izmenah … a pri izračunu sem se uštel in se tudi v Dobrovo pripeljal vsaj deset minut pred njimi, tako da ni bilo nič z divjanjem.

So bistveno težje ture. Ampak tale je za ubijanje motivacije optimalna. Takih ekspedicij je človek vesel šele doma. In vseeno mu ni žal, da je šel.

Trasa: Rovinj–Limski kanal–Gradina–Dračevac–Žbandaj–Višnjan–Vižinada–Livade–Oprtalj–Sv. Lucija–Gradin–Gračišče–Črni Kal–Postojna–Logatec–Vrhnika–Velika Ligojna–Horjul–Ljubljana
Razdalja: 200 km
Višinska razlika: 2600 m
Čas vožnje: 6 ur 51 minut
Skupni čas: 7 ur 33 minut
Maksimalna hitrost: 66,2 km/h
STRAVA