Ekskluzivno s priprav Amatero

Na Majorko sem prinesel veliko več žavb kot jih sploh potrebujem, pravzaprav veliko več, kot jih sploh uporabljam. Ena je za  vtiranje v podlogo hlač, druga je za vtiranje v mišice nog pred vadbo, tretja za vtiranje na prsni koš, četrta za kombiniranje s tretjo in peta za vtiranje v mišice nog po vadbi. S seboj sem vzel tudi sončno kremo, a je nisem uporabil. Zato sem zdaj spet videti kot popoln bedak. Pravzaprav kot večina gostov hotela …

Kraj Santa Ponsa je tak, kakršna so pač španska letovišča, ampak se najde lepe stvari.

Po nesporazumu ob rezervaciji sem drugi dan dobil pravo velikost kolesa. Namesto Canyonovega Endurance so mi pripravili aerodinamičnega Aeroad, tako da sem se drugi dan na kolesu spet počutil, ne samo domače, ampak na trenutke celo olimpijsko.

Moteč je samo sedež. V redu, saj je videti hudo, ampak ne razumem, kako sploh lahko kdo vzdrži na sedalu, ki me iz kilometra v kilometer posiljuje kakor da bi pristal v mehiškem zaporu.

En od velikih prednosti je, da je izposojevalnica koles v kleti hotela. Ne samo to, imajo tudi trgovino z vsem, kar nujno potrebujete za preživetje po več kot prijaznih cenah. Brezrokavnik, ki bi me v Ljubljani stal 39 evrov, a k sreči niso imeli moje številke, sem dobil za deset evrov manj.

Prvi dan smo kolesarili po jugozahodnem delu otoka. Kolikor  je slikovit, je tudi hribovit. Že tam mi je bilo jasno, da se ne bomo ravno obirali. Nekateri, ki jim tega sploh ne bi prisodil, gredo precej hitro in če niste ravno med tistimi slovenskimi amaterji, ki na vrhu klancev ne čakajo, da si ne bi pokvarili treninga in se sredi poti za pol ure ne ustavijo na kokakoli in sendviču, so lahko take sproščene vodene priprave res dobra stvar.

Drugi dan je bilo že bolj zabavno …

… ampak sem, kot se za Slovenca spodobi, vse skupaj na skrivaj podaljšal do prvega razgleda.

Že včeraj sem ugotovil, da je noga presenetljivo dobra. Res pa je, da je sezono morda bolje odpreti z nekoliko šibkejšimi, zato da je motivacija dobra vsaj do prvega srečanja s tistimi, ki so res dobri. Danes je bilo sploh živahno, prelazi so si sledili takole: do obale Coll de Galilea (400 m), Coll les Grau (450 m) in Coll des Vent (330 m), potem pa nad obalo Col de Sa Bastida (301 m), Coll de sa Taulera (158 m), Coll des Pi (330 m) in Coll de sa Gramola (344 m), ki se je vlekel kot sto hudičev. Lepo je, ni pa lahko!

Nisem prišel na Majorko zato, da ne bom kolesaril niti štiri ure in ne bom prevozil niti sto kilometrov, sem si spet rekel kot pravi Slovenec, in naredil še eno zanko, samo da so me po mojem pogruntali, ker sem na koncu edini pil expresso in potem dokaj nervozno krenil naprej.

Jutri je dan za počitek, ki ga gotovo ne bom izkoristil za poležavanje, ker bi od dolgčasa crknil, ne mika pa me niti preganjanje po otoku s kakim najetim skuterjem. Gotovo bom šel na kolo, a obstaja nevarnost, da bom nespametno izvedel kako epsko turo, namesto da bi se prav počasi peljal po kolesarski stezi ob plaži, v treh urah spil pet kav in petkovo najtežjo vodeno turo tedna pričakal svež. Ampak zadevo sem vzel resno. Hidriram, žrem, pazim, da ne spijem preveč piva, nosim kompresijske nogavice in mažem se s tistimi kremami … škoda samo, da sem danes, namesto balzama za regeneracijo, apliciral ogrevalno kremo … Kdo si je spomnil embalaže, ki se razlikujejo samo v skrajno majhnem napisu? Ne bi se čudil, če jutri ne bom mogel štartati.