Ekološko v Pulj

Če želite v Istro priti z vlakom ob 10.42, morate iz Ljubljane ob 6.10. Skratka, imeti morate kar precej časa, v nasprotnem primeru pa predvsem jeklene živce. Cena enosmerna vozovnice 25 evrov se zdi ob predpostavki, da vožnja traja skoraj dvakrat toliko kot z avtomobilom, precej zasoljena, je pa res, da povratna stane samo pet evrov več. V tem primeru se splača razmisliti o vlaku, saj se lahko potem hvalite, da ste potovali s praktično ničelnim ogljičnim odtisom.

Vzdušje na četrtem peronu je bilo živahno. Vsaj na videz ni nikogar skrbelo, da je vlak zamujal debelih sedem minut, torej minuto več kolikor naj bi imeli časa za prestop na Kozini. Upanje, da si bom kupe delil s študentkami, se je izjalovilo, je pa res, da v mojem kupeju ni smrdelo po že od predvčerajšnjim neumitih nahrbtnikarjih, ampak bolj domače, po alkoholu

Prvi je vstopil suhljat možiček v zgodnjih šestdesetih letih, morda tudi mlajši. Življenje ga je verjetno nekajkrat krepko udarilo čez hrbet, saj je v svet gledal skrajno ponižno, tako da se mi je kar malo zasmilil. Zgrbil se je v sedež nasproti mene, bisage pa ni spravil na polico nad glavo, temveč pod sedež, tako da ergonomije sedenja ni okrnil samo meni, ampak tudi sebi. Ker ni izgovarjal samoglasnikov, nisem razumel niti besede, tako da sem mu samo nekajkrat vljudno prikimal.

Za njim je precej odločneje vstopil krepkejši brkač, verjetno ne dosti mlajši od prvega, a precej bolj vitalen in zdrav na pogled. Torbo s puško je odložil na polico nad glavami in se zavalil zraven prvega možička, s katerim sta očitno potovala družno. Brkač se je razburjal zaradi gneče, potniki iz Maribora, ki so verjetno potovali že saj dve uri, so namreč vehementno ležali čez tri sedeže, z ogromnimi nahrbtniki pod glavami in sezutimi čevlji pod sedeži.

Skupen jezik smo spregovorili v trenutku, ko je momljač iz borše potegnil tri pločevinke. Ko sem še pred pol sedmo zjutraj zadovoljno potegnil nekaj dolgih požirkov tople laške scalnine, sta bila videti zadovoljna, tako da smo se prav prijetno zaklepetali. Med drugim smo ugibali, kaj se je zgodilo s šoferjem tovornjaka, ki je bil udeležen v nesrečo na avtocesti. Brkač je z argumentom, da je bil umrl romunski tožilec, menil, da je bila nesreča nameščena, šofer pa da že uživa na tropskih otokih. Momljač v to ni verjel, jaz pa sem modro ugotovil, da je možno čisto vse.

Vztrajno naraščanje zamude že globoko čez petnajst minut v Divači me ni skrbelo, sprevodnik mi je namreč že v Ljubljani razložil, da nas bo vlak za Pulj počakal. Bal sem se, da bo drugi vlak še bolj zatohel, a me je presenetila prijetna klima pa tudi precej udobnejši sedeži se mi niso pretirano gabili – ugotavljam, da razvijam precejšen odpor do tapeciranih sedal, ki mi gredo na živce že zato, ker se močno potim.

Sopotniki pa so bili precej bolj dolgočasni. Na drugi strani prehoda je nekdo prežvekoval kot govedo, tako da sem iz torbe izvlekel slušalke, pri tem pa ugotovil, da leva ne deluje. K sreči je govedo v Buzetu izstopilo. Nasproti pa je sedel Nemec s krasno usnjeno torbo ter nekoliko manj krasno kombinacijo nogavic kožne barve in sandal, ki so primerni kvečjemu za še dvajset let starejše može. Pot skozi eksotične kraje ga je navduševala, zvedavo je gledal skozi okno in fotografiral prav vse balkanske nemarnosti, slovenskega policista, ki je v Rakitovcu na svojo prisotnost opozarjal z gestapovskim dretjem, navajam: »Alo, passport control!«, pa je prosil, da mu v potni list pritisne žig. »Only no EU peoples,« mu je odločno razložil obmejni organ, tako da je gospodu kar sapo vzelo. Ne se zajebavat s slovenskimi policisti, pizda. Pa tudi s hrvaškimi ne, pizda! Nema štempelja!

Pulj, točno 10.42, brez zamude.