Ob robu vesele novice, da nas bo država dodatno obremenila z davkom za zdravstvo, smo izvedeli, da je ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Anja Kopač Mrak – brez posveta na vladi – predlagala še povišanje minimalne plače. Seveda ne gre za predlog nekakšne reforme, po kateri bi vsaj del stroška delodajalca zaradi povišanja minimalne plače prevzela država, ampak naj bi se delodajalci znašli kakor vejo in znajo. Ko temu prenagljenemu predlogu dodamo še mojstrovino ministrice za zdravstvo, s katerim naj bi se povprečna in minimalna plača izenačili še za dodatnih 10 ali 15 evrov, je hitro jasno, da bodo izgubili samo tisti, ki zaslužijo več – četudi le malo več kot nekvalificirani manualni delavci ali denimo diplomanti, ki prekarno delajo v strežbi ali za le malo boljši denar prevajajo zahtevna besedila.
Pri tej uravnilovki še ne upoštevamo dohodnine in ostalih stroškov, na katere so opozorili nekateri komentatorji pod prispevkom Davek na zdravje, ki v praksi letni neto dohodek ali, recimo, »dobiček« zaposlenih še dodatno izenačujejo do te mere, da se bolje plačani sprašujejo, ali se sploh splača delati veliko in na odgovornem delovnem mestu ali je bolje lahkotno opravljati preprosto delo – in raje nekaj malega zaslužiti postrani, po možnosti kar med delovnim časom.
Toda večina tega ubogega ljudstva se tega ne sprašuje. V delodajalcih vidijo izkoriščevalce, ki vsi po vrsti nočejo izplačevati dobrih plač in služijo na račun delavcev, kot da so absolutno vsi podjetniki barabe. Večina ubogega ljudstva vidi samo razlike med minimalno, povprečno in sosedovo plačo ali pa po vzoru medijev celo primerjajo kar nizke neto in visoke bruto plače. V takem okolju je preprosto vladati demagogom kova Židan in Erjavec, v takem okolju brez težav pridejo v parlament fantasti kova Luka Mesec, domnevno novi obrazi pa lahko uspejo samo tako, da se tej demagogiji prilagodijo.
Pri tem jih ni sram, da se prilagajajo na račun samozaposlenih, ki so praktično brez pravic, ki jih imajo delavci z minimalnimi plačami – lahko nimajo plačanega dopusta, plačane bolniške ali porodniške odsotnosti, ne dobijo regresa, ne dobijo dodatkov za malico in prevoz, niso upravičeni do plačanega dopusta v primeru smrti v družini, morda si osnovna sredstva plačajo sami, delajo na norme, ki jih redno zaposleni ne poznajko, in nimajo varnih zaposlitev, vsak mesec pa istemu naročniku izdajo en račun.
Pri tem sploh ni nujno, da je ta naročnik baraba. Ne, samo prilagodil se je sistemu.
Ni težko uganiti, kako bi se novi situaciji prilagodili delodajalci, ki že zdaj težko izplačujejo minimalne plače, ne morejo pa si privoščiti odpuščanja. Zato se lahko ob natolcevanju o ukrepih države za zmanjševanje težav s prekarizacijo samo cinično nasmehnem. Fanatiki z ministrstva za delo mislijo, da bodo problem prekarizacije reševali s skrajno bebavimi birokratskimi ukrepi, ki lahko funkcionirajo samo na papirju sluzavih ritolizov, kakršen je Dejan Levanič. Mar mislite, da bo samozaposlena natakarica prijavila lastnika bifeja in zaradi tega tvegala posledice, od nagajanja in slabih odnosov do končne odpovedi delovnega razmerja? Kje bo službo našla naslednjič? Pri lastniku nekega drugega bifeja, ki prav tako ni sposoben izplačati minimalne plače?
Ne samo, da bosta minimalna in povprečna plača še bolj izenačeni.
Prav ta natakarica bo z dvigom minimalne plače zaslužila še manj.
42 komentarjev
Narod v tej državi je brezupno zarukan.
Primer iz prve roke:
Frendov tast, celo delovno dobo oddelal v JS, zdaj kakšne 3 leta v penziji… …bila zadnjič debata na podobno temo in tip prijavi, da on povsem solidno preživi z 800 € penzije in nihče(!?) ne rabi 2 jurja plače, ker to je pa čisto preseravanje in je prav, da bi bili davki še bolj progresivni.
Pa Luka Mesec po televiziji tko fino govori…
…no ima pa ta frendov tast z Gorenjske še za oddajo enih 8 apartmajev, ki mu, takole med brati, vržejo kakšnih še 30 k€ letno… …itak, da pol na črno, ampak to nima veze, ker to “ni plača”…
.
Kot so že ugotovili že v sosednji temi in sem tudi sam že marsikje napisal, je v Sloveniji krvavo potrebno uvesti šolski predmet osnove ekonomije/financ v vse srednje šole!
Ampak tisti, ki bi bili dolžni to narediti, že vedo zakaj se tozadevno nič ne premakne že 25 let.
Sem visoko plačan uslužbenec v zasebnem sektorju. V tuji multinacionalki. Mesečno zaslužim 5,5 kEur bruto plus nagrade. Državi v enem letu odvedem cca 30 k dogodnine in dobrih 20k prispevkov (govorim čez prst, picajzli si naj izračunajo znesek sami, ampak razmerja so tam tam).
Imam invalidni ženo s 400 Eur pokojnine.
Res je, sva lastnika stanovanja, za katergega bom moral v nadaljnih 18 letih še vračat kredit.
Imava dva avta. Enega jaz, da grem v službo in enega žena, da gre lahko vsaj malo naokoli.
Ni nama hudega. Živiva, si privoščiva. Počitnice, Drama, prireditve, luksuz.
Ne jamram. Delam. 10, 12 ur na dan. Za naju.
Po vseh rangih spadava med najbolj premožne člane družbe.
Ampak ljudje, če eni ne bomo imeli za golaž, segedina ne bo jedel nihče.
V to enacbo dodajam dva vrtcevska otroka in odvzemam zeno brez prihodka. In me grdo gledajo, ker sem “bogatun” (izjava daljne znanke).
Delate 10 do 12 ur na dan?
Koliko ste efektivni v tem času?
Kot vsi dobro vemo, je motivasijski čas nekje med 4 in 6 ur. Kako ste sploh lahko osredotočeni na delo toliko časa?
Kot vsi vemo, se ljudje razlikujejo po svojih sposobnostih. Sam redno v dnevu oddelam 14 ur – ne pravim, da je vsaka minuta maksimalno produktivna, zagotovo pa naredim neprimerno več, kot bi naredil v osmih urah.
Težko. Ampak če nekaj mora biti tisti dan končano, pač mora biti, motivacijski čas gor ali dol. Kako vam to ni jasno?
Pardon, v enacbo dodajam zeno brez prihodka, ne odvzemam 🙂
http://siol.net/novice/moja-sluzba/se-v-sloveniji-se-splaca-studirati-433124
Dobro jutro g. Zalar.
Kako majhna pa bi morala biti minimalna plača, da bi bili delodajalci (lastniki, kapitalisti pa starem) zadovoljni?
Pozdrav,
Stane Debevec.
Stane, kontra vprašanje. Koliko pa bi morale biti visoke, da bodo delavci zadovoljni? Predvidevam da je tudi v Švici, kjer je minimalna plača 3k bruto, tudi premajhna za tistega, ki jo dobi. Si pa zgrešil celoten smisel članka…Minimalne plače se dvigujejo in približujejo povprečni, kar je katastrofa za povprečne in nadpovprečne…Zakaj bi moral pa nekdo, ki ni bil sposoben/željan/voljan končati niti osnovne šole, dobiti enako plačo kot nekdo, ki je končal npr. srednjo strojno šolo ipd. mi pa ni jasno. Administrativno določanje plače s strani neke uradnice, obnašanje kot na tržnici v smislu barantanja, pa nima nobene logike z realnimi razmerami v gospodarstvu. Gospodarstvo pa plača toliko kot je sposobno/voljno/željno plačati…in ne toliko kot določi neka uradnica. Sedaj imamo pa takšno situacijo, da nekdo za tekočim trakom dobi enako plačo kot njegov nadrejeni, ki vodi obrat ali linijo…to je dobro??? Noro…
Zakaj bi bila katastrofa, če se minimalne plače približujejo povprečnim? Saj večina povprečnežev pravite, da so minimalne povsem dovolj visoke. Torej bi lahko bile tudi za vas. A ja, vi si zaslužite nekaj več, ker dodatno vrednost ustvarjate. No, očitno vaši delodajalci in trg ne mislijo tako. Tisti, ki res nekaj dodanega ustvarijo, imajo v vsakem sistemu nadpovprečne dohodke. Vse ostale bo pa očitno poviševanje minimalca počasi postavilo tja, kamor v resnici spadate.
Če si že oseben…torej starost tam…33-38 let; izobrazba…hmmm…FF, FDV ali FJU…po vsej verjetnosti nedokončana; delovna doba… 3-6 let, tip dela…določen čas, s.p., podjemna pogodba, avtorski honorarji, seveda plačani in podprti s strani Evropskih socialnih skladov, Operativnih programov RS in ostalih sr….; delodajalci…JU, NGO, Zavodi in društva…
Malo za hec, malo zares…:) Saj jaz te razumem…samo ti mene verjetno ne boš nikoli.
Ne, res te ne. Najbrž si v najbolj produktivni dobi, imaš neko superiorno izobrazbo in redke talente, pa vztrajaš v jamranju v Sloveniji, čeprav ti je ves svet na dlani, trg ti je odprt, vse prednosti globalizacije, možnosti vsakršne, nove priložnosti, lahko greš v davčne oaze, lahko odpreš firmo v Švici, v ZDA, v Bangladešu, kjerkoli, ti pa tukaj jamraš.
Mater, kako vas jebejo te minimalne plače. V eni prejšnjih tem ste se delali norca iz ljudi v proizvodnji, ki se gredo nek “izpovedni aktivizem,” sami pa še trikrat bolj jamrate od njih. Kako je vam težko, ker imate višje plače od njih. Pa prekarce se počutite v svojih espejih in ne vem kaj vse. Zakaj pa potem ne zaprete teh svojih nedonošenih espejev, ne daste odpovedi pri delodajalcih in se prijavite za nočno izmeno v Revozu. Firma ima danes probleme z novačenjem svežega kanonfutra. Če vam je Revoz odveč, se lahko za kakim drugim tekočim trakom zaposlite, samo v kako privat agencijo za zaposlovanje stopite, vam bodo hitro kaj našli. A to pa ne bi? Zakaj ne? Saj ste se budale delali iz fizikalcev, ki samo jamrajo, ker se jim ne da delat, kmečki fantje in dekline pa to z levo roko zmorejo, popoldan jim pa še ostane energije za v svinjak in na traktor. Zakaj se torej ne bi zaposlili za minimalca, kjer boste imeli redne plače in še regrese, ki si jih kot prekarci v svojih espejih sami izplačujete, v tujih podjetjih vam jih bodo pa šenkali?
He, he, Stane, dobro si ga,
@Aleš: U, ta je lepa. Nihče ne potrebuje več. Torej se lahko vrnemo v srednji vek, ko je bila gospodarska rast 0 odstotkov in še niso imeli niti vodovoda.
@Internazionale: Če bi oddajal apartmane, bi solidno žiovel tudi z 800 neto 🙂
@Stane: Ne gre za to, da bi načeloma zavzemal stališče proti čim višji minimalni plači, ampak kvečjemu obratno. Pravim samo, da je egalitarnost na slovenski način popolnoma kontraproduktiven koncept. Država bi morala težiti k čim višji povprečni plači. Vse ostalo so umazane podrobnosti, zaradi česar zaposleni s 1600 evrov neto plače realno nima 1000 evrov več kot zaposleni na minimalcu.
Če pa že sprašuješ: v idealnem okolju bo delodajalec zadovoljen s tisto najmanjšo plačo, za katero bi bil delojemalec še pripravljen delati. In zelo dobro je odgovoril @Newbalance. Tako kot bo delodajalec mislil, da plačuje preveč, bo delojemalec prepričan, da dobi premalo.
Povedati pa sem hotel še nekaj drugega: samozaposlena natakarica je v znatno slabšem položaju od zaposlene natakarice z zagotovljeno minimalno plačo in vsemi pravicami, ki ji pripadajo kot delavki. In višja kot bo minimalna plača, več bo samozaposlenih. Tako zelo preprosto je to.
Seveda pa je vprašanje kako neka družba razume pravičnost: ali je pravično to, da imamo vsi bolj ali manj enake dohodke ne glede na količino in zahtevnost dela ali je bolj pravično, da tisti, ki delajo/naredijo/ustvarijo več oziroma nosijo večjo odgovornost, tudi več zaslužijo.
Absolutno nesprejemljivo pa je, da delavni ljudje zaslužijo manj, kot znaša prag revščine. Ampak žal tega država ne bo rešila s tem, da še bolj obremeni plače.
Dobro jutro g. Zalar,
nekoč (cca. l. 78) smo delali v firmi oceno dela in dohodkov – plač (kako visoke prejemke bo kdo imel). Takrat nisem mogel najti načina, kako ovrednotiti delo oz. kako nekamu reči, da mu upravičeno pripada ravno toliko in toliko €. Tudi danes ne znam tega povedat. Imam občutek, kakor da dela ni mogoče ovrednotiti in je vse govorjenje o tem, kako direktorju pripada več kot zadnjemu delavcu, nakladanje. Lahko bi rekel tudi obratno. Delavec brez direktorja ne bo imel kaj delati, velja pa tudi obratno.
Koliko kdo dobi določa družba – družbeni položaj človeka v družbi in tisti, ki lahko o tem presoja in na koncu odloči – sedaj lastnik proizvodnih sredstev oz. predsednik vlade (za družbeni sektor), včasih samoupravljalci (to je moje mnenje).
Upam da sem se znal dovolj dobro izraziti, da me razumete.
No verjetno je o tem tudi kaj strokovno napisanega, doslej o tem še nisem bral.
Seveda pa lahko delimo samo tisto, kar ostane na koncu meseca, ko plačamo stroške in dobimo plačan naš izdelek.
Žal pa je v Sloveniji trenutno približno dve tretjini revežev, kot pravi Tatjana Lesničar – Pučko. Zdravstvena reforma je to pokazala. Bojim se, da nam ostane na koncu meseca premalo, pa še od tistega nekaj izhlapi….
Pravičnost je zelo nedoločljiv pojem.
Pozdrav,
Stane Debevec.
Oprosti, ampak to je smešno. Direktor brez delavca sicer res ne bo naredil prav veliko, vendar je na trgu cela vrsta delavcev, ki čakajo na službo – in bolj ko so dela preprosta, več delavcev je na voljo. Tudi jaz znam recimo vgraditi avtomobilski sedež in morda bi bil pri tem celo hitrejši in bolj zanesljiv od proizvodnega delavca – žal za tako nizko plačilo tega nisem pripravljen delati. S krajšim tečajem bi recimo lahko postal tudi zapisnikar na sodišču – a tega ne želim, ker bi crknil od dolgčasa. Nisem pa recimo sposoben voditi podjetja s 1000 zaposlenimi in čeprav bi dobil za to delo odlično plačilo, se tega pač ne bom lotil (škoda je, da tovrstna nesposobnost mnogih ne ustavi, da ne bi delali v državnih podjetjih, a to je že druga zgodba).
Vsak zaposleni ima sicer bolj ali manj dobre možnosti za ustanovitev lastnega podjetja. Zanimivo je, da bo v svoji novi vlogi zelo hitro obrnil ploščo: še pred tremi meseci je trdil, da ima preslabo plačo, potem trdi, da delavcu plačuje preveč. Pred leti sem bil v točno taki situaciji, možkarju ničesar ne zamerim, sem pa poiskal novo priložnost.
Ne razumem pa kako mnogi očitno ne razumete, da v nobeni točki ne trdim, da je minimalna plača previsoka in da bi jo morali znižati. To ni res. Delo je morda res težko ovrednotiti, dejstvo pa je, da nihče, ki pošteno dela 37,5 ur tedensko (in ne 40, kot misli diskreditirana večina), ne bi smel imeti plače, ki mu ne zagotavlja niti osnovnega preživetja.
Moja trditev je, da za to niso odgovorni (samo) delodajalci, ampak (tudi) država, ki bremeni plače najslabše plačanih delavcev. Ja, z dvigom minimalca bo delavec zaslužil 10 ali 15 evrov več in to je prav. Ni pa prav, da ob tem dvigu več zasluži tudi (zapravljiva) država, če ob tem obstaja realna možnost, da bodo višji izdatki delodajalca povzročili bodisi odpuščanje bodisi prekarizacijo.
Ne vem, ne razumem kako naj drugače razložim. Verjetno to sploh ni mogoče. Kdor še nikoli ni izplačal plače ali pa plačal vsaj svojih prispevkov, pač ne bo želel razumeti in dotlej nas bodo Židani, Erjavci in Meseci brez večjih težav nategovali tudi na tem področju. Z dvigom minimalne plače namreč samozaposlena natakarica ne bo zaslužila niti evra več, bo pa morala plačati višje prispevke in ji bo realno ostalo manj denarja – pri čemer morda njen bruto dohodek sploh ne dosega zakonsko določene minimalne plače.
@Matej: če se navežem na tvoj citat “….okolju bo delodajalec zadovoljen s tisto najmanjšo plačo, za katero bi bil delojemalec še pripravljen delati. ….”
Težava je, ker ta trg ni prost. Človek, ki brez dela ne more preživeti bo privolil v sužnjelastniško razmerje. Je to prav?
Torej, če želimo odpraviti suženjske oblike dela enostavno potrebujemo neko socialo ali pa UTD, da nihče ne bo pritisnjen ob zid.
Seveda se pa strinjam, da je pri nas čisto preveč polemik o tem, kako razporejati kar imamo in bistveno premalo, kako ustvarjati več. In seveda preveč tudi govorimo o tem, da so davki previsoki in premalo o tem, kaj država z davki počne. Primer: Za primer bom dal Dansko, enostavno zato, ker nekaj dancev poznam tudi osebno in smo se kdaj celo pogovarjali o davkih. Danska ima davke višje kot Slovenija. Pa je kljub temu po primerjalnih kazalnikih učinkovitosti gospodarstva in ekonomske svobode reno pred nami. Danci sami pa visoke davke sprejemajo bistveno bolje kot Slovenci. Zakaj? Zato, ker imajo občutek, da za te davke nekaj dobijo. Ker zaupajo (vidijo) da država davke koristno uporabi. Ne zdi se mi torej prav, da samo želimo manjše davke, predvsem bi morali želeti (zahtevati, pričakovati…) učinkovitost upravljanja z javnim denarjem.
odlično Uroš, samo bebci tipa nergač pa to ne razumejo, ampak samo ponavljajo neoliberalne desničarske mantre lunatikov kot je bil nekdaj JJ svetovalec Mićo M. 😉
Kot je napisal Uroš je poleg že vsega naštetega glavni problem, da naš trg v resnici sploh ni prost. Seveda je prost “na papirju”, vendar omejeno št. delodajalcev na posameznem področju, kup birokratskih predpisov, cehovske zahteve in licence, pomanjkanje povpraševanja in visoki vstopni stroški v praktično vse panoge močno hromijo prehajanje med delodajalci. Tega se ti zavedajo, zato pač ponudijo minimalno, da delavci še ostanejo. Posledica so nizke plače – če bi se delodajalci morali boriti za kvaliteten kader bi bili pripravljeni plačati več če bi hoteli imeti kvalitetne produkte/storitev. Ker jim tega ni treba in ker se našim podjetjem tudi pregovorno jebe za zadovoljstvo strank je stanje kot je. Vsi si mislijo boljše vrabec v roki kot golob na strehi in ne tvegajo. Tisti, ki pa imajo res kvalitetne reference/znanje pa grejo itak v tujino. Skupni rezultat je pa drsenje nazaj ne pa napredek.
Izrodek vsega tega so objavljena delavna mesta za programerja, viličarista, čistilko in vratarja vse v eni osebi (ker zakaj bi pa imel 4 zaposlene) in kup sposobnih za delo na sociali, ker če je med socialnim prejemkom in garanjem samo 200 € razlike se je bolje vsak dan po jajcih praskat.
Malo nerodno sem se izrazil – ne mislim, da je idealno okolje tisto, kjer delodajalec plača čim manj. Idealno bi bilo, da delavec tudi ne bi hotel delati za smešno nizko plačilo. Jasno je, da idealno okolje ne obstaja, ampak jasno je tudi, da delodajalec povsod plačuje samo toliko, da delavci pač dobro delajo. Seveda se potem v slovenskem sistemu najdejo barabe, ki bi delavcem z minimalno plačo zaračunavale še parkirnino, ampak to so anomalije in ne dokaz, da so vsi delodajalci barabe in da plačujejo minimalne plače zato, ker nočejo in ne zato, ker morda nimajo za kaj več.
Ja, lahko sicer rečemo: “Če nima, naj pa zapre firmo.” In kaj smo dosegli? Novega brezposelnega ali sto njih – primer preštevilnih nekonkurenčnih podjetij v Sloveniji. Težko pričakujemo, da bo nek delodajalec pripravljen manualnemu delavcu plačati bistveno več kot bi ga stala proizvodnja v Bolgariji- in prrednost slovenskega proizvodnega delavca je samo v geografski lokaciji in potencialno v boljši usposobljenosti. Ko pišem o tem, seveda ne trdim, da je minimalna plača slab koncept, da je morda previsoka ali da si delavec ne zasluži dostojne plače, ker je nesposoben, kot vztrajno podtikajo tisti, ki raje komentirajo, kot berejo. To je umazana realnost in če bo ob dvigu minimalne plače praktično največ profitirala država (vsaj na kratek ali srednji rok), to seveda ni pošteno, še posebej v okolju, kjer se na primer z zdravstveno reformo odpira prostor za korupcijo v zdravstvu. Poglejte, jaz bi za zdravstvo veseljem plačal še 20 evrov mesečno več, če bi to pomenilo boljš zdravstvo – ampak ga ne.
Pozabili smo pa še na en pomemben vidik. Res je, da imamo celo vrsto zaposlenih z minimalno plačo, ampak navsezadnje ugotoviš, da temu človeku sploh ne gre tako slabo, ker domov realno nese dvesto ali tristo evrov več – fiktivni potni stroški. S tem sta delodajalec in delojemalec sicer nategnila državo, ampak delojemalec je nategnil tudi sebe, ker bo imel zaradi tega slabšo penzijo.
Kakorkoli, na kraj pameti mi ne pade zagovarjanje popolnoma prostega trga, ker se ta v vsakem primeru izrodi. Omejevati trg na slovenski način pa je seveda bolno in rezultati so jasni. Dejansko je pri nas večina revežev, ker večina sploh ne dosega povprečne plače, torej zaslužijo samo toliko, da sploh lahko preživijo + 200 evrov.
Zakaj se še upravna delovna mesta ne selijo na vzhod, tako kot se manualna? Zakaj je treba slovenskemu direktorju firme, njegovim svetovalcem in drugim članom uprave plačevati po 10 000 evrov na mesec, če bi lahko par Indijcev to počelo za jurja?
Super ideja.
Dajmo vso javno upravo, ki je ravno nujno ne potrebujemo fizično v Sloveniji – ocenjujem, da kakšnih 75% z lahkoto – outsourcati v, recimo, Indijo.
Gospodarstvo si bo oddahnilo, davki bistveno nižji in tudi minimalne plače za DELO potem ne bodo več tema. Sploh.
@Anonimno: Selitev na vzod sploh ni poceni. Tudi na vzhodu velja da dobiš kolikor plačaš, se pravi da so dobri kitajci dražji kot slovenci. Tudi slovenska podjetja imajo svoje prednosti, ampak jih žal ne znajo ali zmorejo izkoristiti.
Pa za povrh še hiter izračun, koliko stane ura dela:
Za neto plačo 1200 EUR (kar je sicer malo nad povprečjem, ampak morda bi marsikdo temu rekel spodobna plača), mora podjetje računati 18 EUR na uro dela delavca.
Pa tu ni le država. Treba je vedeti, da delavec dobi plačo tudi na dopustu (22 dni), med prazniki (11 dni za 2017), med bolniško (13 dni, slovensko povprešje je 6% delovnega časa). Poleg bruto bruto plače pa je potrebno plačati še malico (6 EUR), prevoz na delo (5 EUR), kar je malo oz. delavec stanuje blizu), ter regres (800 EUR).
Čer pa upoštevaš, da si sam svoj gospod, pa je treba dodati še fiksne stroške oprmeme in prostorov, ter seveda upoštevati da precejšen del časa iščeš stranke, namesto da bi delal. Torej 25 €/uro sploh ni veliko.
Hecno je, ko berem, kako podjetje trpi, ker mora delavcem plačevati tak in drugačen bruto. Sliši se, kot da so firme neki Božički, ki delijo bruto darila. Kot da niso delavci tisti, ki s svojim delom ustvarjajo tisti bruto dohodek, ampak jim je vse nekako šenkano na tuj račun.
hja – dejstvo je, da bruto ni neposredno stvar razmerja delavec – delodajalec, ampak solidarnostni korektiv, ki je namenjen zagotavljanju delovanja družbe – prerazporejanju.
Ja, ta “solidarnostni korektiv” pa kar z neba sam dol pade. Delodajalec je revež, ki si od ust trga, da delavskim lenuhom plače daje, namesto da bi si jih ti sami zaslužili. Tako nekako.
vsekakor ne, je pa bistveno težje ta del denarja, ki ga zaslužita oba, dati v črno luknjo, kjer se nikoli ne ve, čemu služi in kje konča …
Ta korektiv smo izbrali in ga podpiramo na vsakih volitvah. Tu nimata ne delavec, ne delodajalec nic zraven.
Bruto dohodek podjetju “delijo” kupci njegovih proizvodov, oz. storitev.
In če tega bruta ni dovolj…
…tudi direktor plač nima od kod izplačati.
(OK, ta slovenska anomalija, da se ne plačajo prispevki je idiotska – v AT je čisto jasno, en mesec zamude pri plačah in podjetnikova “zgodba o uspehu” je končana. Bo kdo drug poizkusil.)
seveda nas je večina revežev, tudi tisti z okrog jurja. ampak nič manj ne bomo reveži, če bomo tipično slovensko skočili na vsako idejo, da nekdo z manj dobi več. ker če bodo vsi ti z minimalcem ali nekaj več izginili, bomo mi tisti z nekaj manj …
poleg tega pa rešitev ni v tem, da se posamezen družbeni podsistem spravi na drugega, ampak da se uredijo razmerja med njimi na za vse sprejemljiv način. ne pomaga, če se spravimo enkrat na tiste z minimalcem (ker so neiznajdljivi), pa zdravnike (ker so pogoltni), pa učitelje (ki itak samo praskajo riti 4 ure na dan, več pa tako niso v službi), ali pa menedžerje (ki so itak vsi po vrsti tajkuni, ki bi samo odirali). čas je, da od vlade in parlamenta zahtevamo, da opravijo svoje delo učinkovitega upravljanja države – tako kot je zgoraj omenil Uroš.
Res ne vem kam vse to pelje in kdaj bomo dosegli popolno dno. Se strinjam, tudi tisti s povprečno slovensko plačo več ali manj hodijo iz meseca v mesec… katastrofa.
Ne gre za to, da bi se kdorkoli spravil na kogarkoli. Gre za vprašanje kako široko smo sposobni razumeti tudi težave delodajalcev in tistih delodajalcev, ki so hkrati tudi delojemalci – in teh je čedalje več.
Če bi se splačalo dobiti cenejšega menedžerja, ki bi podjetje preprosto upravljal iz Bangkoka, bi se tega verjetno marsikdo spomnil že pred nekim anonimnim provokatorjem. Ni pa več nenavaden pojav indijske konkurence, ki opravlja zahtevne naloge namesto kakovostnih slovenskih programerjev, ki bi za to delo doma zahtevali trikrat višje plačilo. Morda Indijec naredi slabše, a je vsaj cenejši, morda pa naredi celo bolje od Slovenca, ki zaračuna 40 in več evrov bruto na uro.
Med komentarji se je nekdo spraševal kaj sploh pomeni povprečni zaslužek. Najbolj enostavno to prikaže delitev tretjin – delovnemu človeku bi za normalno življenje morala zadoščati 1/3 od dohodka za bivanjski problem (najem/kredit), 1/3 za tekoče stroške (hrana, oblačila, položnice) in 1/3 za ostanek (počitnice, hobiji, varčevanje). Zato je nepredmetno govoriti v točni cifri koliko bi morali zaslužiti. Seveda so potrebe med ljudmi različne ampak koliko kaj stane v povprečju ni višja matematika. Je pa popolnoma jasno, da z 800 € to pač ne gre. Ampak slovenci tudi to uspešno ignoriramo, saj nas polovica stalno živi ali na robu propada (en pokvarjen avto ali bolezen stran), ali v slabih bivanjskih pogojih in ob konzervah, ali pa ne hodimo nikamor, razen v bife ker vse ostalo je “preseravanje”. Zato ta družba nekako preživi, vsekakor pa ne živi kvalitetno in polno življenje.
@Fox: Že zdavnaj sem na primer ugotovil, da se v razviti tujini ljudje pogovarjajo o tem, kako živijo, pri nas pa o tem, kako preživimo – in tako se ne pogovarjajo ljudje z minimalnimi plačami, ampak celo tisti z nadpovprečnimi plačami.
To je nekako razlika med kakovostno in nekakovostno družbo. In razlike se tako samo še povečujejo. Tam, kjer živijo, si privoščijo izlete še kam drugam kot v Dalmacijo, večkrat gredo v teater in kupujejo boljšo hrano (govorim recimo o srednjem razredu – kdor je na minimalcu, je povsod v riti) – popolnoma normalno je, da bodo bolj zdravi in manj zahojeni, ker nekaj vlagajo vase.
In zdaj smo pri bistvu: se bo zaradi 15 evrov višje neto minimalne plače standard teh ljudi bistveno zvišal? Seveda ne. Če po eni strani ljudje trdijo, da je višji strošek delodajalca v resnici bagatelen, trdim jaz obratno: tistih 15 evrov delavca ne bo rešilo revščine.
In kaj je najhuje? Da bo tudi manj konkurenčen v primerjavi z nekim samozaposlenim, ki se je za isti denar pripravljen odreči pravici do plačane bolniške in ki na dopust ne bo šel za 22 dni, ampak si bo vzel samo tri podaljšane vikende, pa še takrat bo delal.
Ampak to je tako prekleto težko razumeti, ker je jezik Semoličev in podobnih oslov precej bolj preprost.
Ja, ekonomski standard je nizek v sloveniji, pada pa tudi zivljenski standard.
Vedno ko pridem domov, se mi slovenci zdijo predvsem robustni, socialisticni, napeti, apaticni in tezki lokalpatrioti.
Gre se za mentaliteto, da vsak misli, da vse ve, in nihce ne zeli videti izven svojega travnika, in predvsem ni iskrene zelje po napredku.
Kot je nekdo povedal, svet je velik, in internet je v vsaki vasi. Po drugi strani pa ima samo evropa 500 mio ljudi. Meja je odprta. Ko sem enkrat sel cez 20 leto, sem si obljubil, da nikoli vec ne bom delal za 3 euro na uro. In nisem.
Drzava, druzba, skupnost je mnozica ljudi. Ce bo vsak zares poskusil ustvariti vec, se bo standard vse nas zdigno. Ce se pa veliko ukvarjas s stvarmi, ki ti ne prinesejo vec denarja, si pa sam kriv. In slovenci so sami krivi, imate standard, tocno taksen kot si ga zasluzite ljubi moji
Pa nobenega, ne obsojam, sam sem bil isti, pa se vedno me kdaj zanese. Kri ni voda
@JAZSEMBOG – kljub vsej pridigi, s katero se deloma tudi strinjam – si pokazal tipično slovensko lastnost: šel si ven, recimo da si uspel, sedaj pa nas Slovence imenuješ z vi – ti si pa kaj? Avstrijec? Nemec? Ti jaz povem? V glavi popolnoma enak hlapec, kot tisti tukaj na minimalcu.
Veš kaj, če tudi je kdo nas od revežev, tako kot jaz, hodil na FF, in danes seveda tolče minimalca – ti vseeno povem, da mi kot študentu ni bilo nič podarjenega in nič prihranjenega. Moj študij ni bil lahek. Pred 30 leti nazaj smo na tej smeri redno izdelali v zelo majhnem številu. Ves čas sem moral tudi delati, da sem sploh lahko študiral, imel za knjige, obleko, hrano in stanovanjske stroške.
Zato si ne dovolim, da omalovažuješ moj študij! Velja seveda za osebo B*.
@Vedno nizek standard: OK, ampak so te pa gotovo svarili, da od tega študija ne bo kruha 🙂 Tako kot muskontarje in podobne, hehe.
Šef, ne, me niso. In če verjameš, sem imel celo kadrovsko štipendijo, ker je šlo za decifitarni poklic – ko sem pa diplomiral, seveda v roku, ni bilo službe, ker jo je dobil NAŠ.
O, seveda. Mreženje po slovensko.