Eddy Merckx Classic

Priložnosti kolesarjenja z Eddyjem Merckxom ne gre zamuditi, v paketu s tem pa sem dobil še udeležbo na maratonu Eddy Merckx Classic na Solnograškem v kraju Fuschl am See. Najdaljša, 169-kilometrska trasa s približno 2600 metri višinske razlike je bila po profilu videti kot ardenska klasika s položnejšimi klanci. Ker že tri tedne nisem kolesaril, sem se prijavil med tiste, ki želijo voziti v prvi tretjini in ne pod točko »ich fahre um den sieg«. Ampak v soboto se je po vožnji z Merckxom v meni prebudil kanibalski nagon. Za malo se mi je zazdelo, da bi se neambiciozno fijakal kot da grem na nedeljski izlet v veliki družbi. Ob prošnji, da bi me prestavili v štartni blok najhitrejših, sem potegnil trebuh navznoter, punca na prijavni službi me je premerila od nog do glave in … pomešal sem med norce.

Start ob osmih zjutraj imam malodane za kršitev človekovih pravic. Mraz je bilo in ob sedmih zjutraj so se pretendenti za zmago ogrevali na trenažerjih. Približno minuto čez osem mi je bilo jasno, čemu. Če ne bi dirkal krosa, bi verjetno odvil že v prvem križišču, tako pa sem dal komolce narazen še jaz in po dveh minutah sem na brutalnem klancu že prišel v stanje, ko človek pozabi razmišljat, tako da se mi vse skupaj niti ni zdelo tako naporno. V opisu trase piše, da se med vzponom vidi jezero Fuschl, a ga nisem niti opazil.

Na prvem spustu je letetlo do 85 km/h, skozi široke, dolge 180-stopinjske ovinke ne počasneje kot 60 km/h. Na ravnini se je k sreči oblikovala precej normalna grupa, tako da smo skupino pred seboj ujeli še pred naslednjim klancem. Tam se sam nisem mogel preseliti do naslednje skupine, nihče pa ni mogel niti za menoj, kar je bolj ali manj pomenilo, da sem moral počakat grupo, v kateri bom očitno najmočnejši. Kasneje smo ujeli zanimivo bitje z nogami približno mojih dimenzij, ki je bilo na spustu nenavadno nerodno, na vzponih pa najmočnejše med vsemi. Po nekaj minutah sem ugotovil, da je res ženska. Na najdaljšem vzponu nas je kar dobro raztegnila.

Kazalo se je že prej, na daljšem ravninskem odseku, ki so ga prekinili krajši, 500 metrov do kilometer dolgi klanci, pa je postalo očitno, da se fantje vozijo z običajno rekreativno taktiko. Namesto, da bi sodelovali s hitrimi izmenami, so se na firungi prostovoljno izčrpavali tudi po več minut, dokler ni nekdo znorel in dobesedno skočil, tako da ga je grupa komaj še prijela. Delalo nas je mogoče pet, kakšnih dvajset pa jih je lovilo ajnšlis. Po stotem kilometru me je vse skupaj začelo nekoliko dolgočasit, a na predzadnjem klancu je tista punca grupo spet razbila na prafaktorje: Mislil sem, da bomo spet dirkali, a je po spustu postalo jasno, da so fantje izčrpani. Na zadnji ravnini ob jezeru Mondsee smo se po 150. kilometru vlekli komajda čez 30 km/h. Je pa res, da je že nekje od 100. kilometra izdatno pihal stranski veter.

Ko po treh minutah na firungi začneš mahat s komolcem, da se skoraj že izpahne, in ko pogledaš nazaj, če se nisi slučajno že kar odpeljal, mojster na drugi poziciji pa samo odkima, je vprašanje samo še, ali so res vsi pečenke ali blefirajo. Odgovor sem dobil kmalu. Pred ciljem sta bila dva položna vzpona po široki glavni cesti in na zadnjem sem preprosto pohodil. Prav simpatično je zasopla tudi tista punca, čisto drugače kot moški s precej večjimi pljuči. »Kaj takega lahko slišiš samo še med seksom,« sem pomislil, ko je vozila tik ob meni.

Do vrha sta naju držala samo še dva. Eden je dvakrat skušal skočit – v cilju je to navdušeno opisoval kot “odlično sodelovanje na zadnjem vzponu” -, da bi kdo zamenjal na spustu proti cilju, jim seveda ni prišlo niti na pamet, zato sem se odločil, da bom nalašč šprintal. In to iz prve pozicije.

Zadnji 90-stopinjski ovinek sem moral zato izpeljat na nož. Gledalci so očitno mislili, da se bom odpeljal naravnost, ampak diski in Specializedove gume Turbo Pro delajo čudeže. Začutil sem, da jih imam daleč za seboj, tako da niti ni bilo treba šprintat na vso moč. V cilju sem bil videti kar korektno.

Trasa navsezadnje ni bila prav lahka, klanci pa daljši kot je bilo videti na uradnem višinskem profilu. Števec je pokazal 171 kilometrov in 2460 metrov vzpona. Prevozil sem jih v 5 urah in 8 minutah. Precej grdo pa se sliši, da je bil zmagovalec v cilju 34 minut prej. To malo boli. Sem pa vsaj odšprintal zmagovalko.