Redne debate v zadnjih letih: kolutne zavore na specialkah, elektronske prestave in električna kolesa. Vsi vse vedo, vsi imajo mnenje in vsi še vedno sprašujejo.
Diskov ne potrebujemo. Ampak pridejo prav. Ko sem zadnjič v nalivu zaviral z obročnimi zavorami, me je bilo skoraj strah. Tudi elektronskih prestav ne potrebujemo. Ampak, ko dobim na test kolo z elektronskimi menjalniki, se ga razveselim bolj, kot če bi imel mehanske.
Za električna kolesa pa mislim, da jih človeštvo dejansko potrebuje. Bog naj mi da zdravja in energije, da ga še dolgo ne bom potreboval, a razveselim se tudi kakega električnega primerka. Starejše tete in strici, srčni bolniki in leni mulci naj me le prehitevajo, če to pomeni, da kolesarijo, sicer pa ne bi.
Kaj si mislim, sem precej resnicoljubno napisal v uvodniku aktualne revije NaProstem. Izpustil sem le to, da utegnejo biti e-kolesa nevarna. Kdor ne obvladuje odlično normalnega kolesa, naj ne kolesari z električnimi kolesi, kar še posebej velja za gorsko kolesarjenje. 250 vatov pomoči ni šala. V Avstriji se je lani smrtno ponesrečilo 40 kolesarjev, od tega 17 z električnimi kolesi, dve tretjini od teh po lastni krivdi in brez udeležbe druge osebe. V povprečju so bili pokojni stari 71 let.
Elektropomoč
Rast prodaje električnih koles je na konservativnem slovenskem trgu sicer nižja kot v državah z večjo kupno močjo, a mnoge priljubljenost električnih koles vseeno nemalo preseneča. Ciniki bodo seveda odmahnili, da so oddelki za marketing opravili svoje delo z odliko. A to jim ne bi uspelo, če na tržišču ne bi dejansko obstajala želja po rekreaciji tudi med tistimi, ki so se – iz kakršnega koli razloga že – kolesarjenju kot načinu transporta ali rekreacije doslej izogibali.
Najbolj pogosti izgovori so bili vedno pomanjkanje časa, prevelik napor glede na končno zadovoljstvo ob gibanju in boleča zadnja plat. Zadnje je mogoče rešiti z ustreznim sedežem in – kot velja za skoraj vse na tem tem svetu – dobrim zicledrom. Za prvi dve težavi pa je najboljša rešitev električno kolo, ki skrajša in olajša potovanje. Ker ga skrajša, pridemo prej do hriba, kjer se rekreacija šele začne. Ali pa pridemo prej v službo in se ob tem niti ne oznojimo. Ker pomoč elektromotorja olajša potovanje, pa se za kolesarjenje odločijo tudi tisti, ki bi sicer ostali doma.
Sean Yates je nekdanji profesionalni cestni kolesar. Štirinajst let je dirkal v najboljših ekipah na svetu, dvanajstkrat na francoskem Touru, devetkrat ga je končal, leta 1994 je en dan nosil rumeno majico vodilnega po času. V starejših letih zaradi srčne okvare ni več mogel razviti dovolj moči, da bi lahko za dušo kolesaril na visoke prelaze, ki jih je nekoč zlahka premagoval. Potem so prišla električna kolesa. 59-letnik, ki še vedno deluje v kolesarstvu kot športni direktor, je odkril sladkosti cestnega kolesa z elektromotorjem in se vrnil na cesto.
Zmrdovanje pravovernih kolesarjev, ki so se zviška opazovali vsako novo tehnologijo v kolesarstvu – in jo potem večinoma začeli uporabljati –, je zato odveč. Koles z elektromotorjem ne bodo kupovali tisti, ki kolesarijo že zdaj in bodo še dolgo, ampak tisti, ki niso nikoli kolesarili ali pa bi nehali, morda zaradi bolezni ali preprosto zaradi starosti.
Tako o električnih kolesih nima smisla razmišljati kot o konkurenci običajnim biciklom, ampak kot o dopolnilni ponudbi, ki zdaj omogoča kolesarjenje vsem, ki si to lahko privoščijo. Elektrificirani kolesarji tudi niso konkurenca tistim, ki vrtimo pedala brez pomoči v baterijo akumulirane energije. Tako kot ne tekmujemo z motoristi ali pešci, tudi ne tekmujemo s kolesarji, ki imajo na voljo dodatnih 250 vatov moči. In seveda raje vidimo, da nas počasi prehitevajo skoraj neslišni kolesarji, kot da mimo brzijo hrupni štirikolesniki.
Kolesarjenje še nikoli ni bilo tako dostopno. In to je dobro za vse, navsezadnje tudi za okolje, seveda ob predpostavki, da transport z električnimi kolesi nadomešča transport z avtomobili, pa naj gre za štirikolesnike z električnim ali motorjem na notranje izgorevanje. Kolo porabi manj energije in zasede manj prostora.
uvodnik v reviji NaProstem
15 komentarjev
Podpišem! Na živce mi grejo vsi, ki takoj “šimfajo” e-bike, ne pomislijo pa na vse tiste, ki ne (z)morejo goniti navadnih koles. Pa naj gonijo e-bike! Vsaj gonijo!
Aja, hardcore haterje pomojem moti to, da se najde kak junak na stravi, ki jim z e-bikom pobere KOM ali rekord na njihovem segmentu 🙂
p.s. Povprečna starost tistih, ki so umrli je res bila 71 let?! Noro.
Trenutno sem na dopustovanju na Menorci. Tukaj je precej starejših ljudi, ki uporabljajo električna kolesa, predvsem gospodje v pokoju.
@Primož: Tudi jaz ne morem verjeti, čeprav je po svoje tudi logično. A misliš, da če nekdo ni sposoben goniti pri 80 leth običajnega kolesa, da je sposoben električnega? Dobro, je sposoben, ampak v tem primeru pač pade pri 24 km/h, kar je pa že smrtno nevarno.
Kar se pa Strave tiče … nekoč bom napisal, da Strava – skupaj s powermetri – uničuje kolesarsko rekreacijo. Ker to ni več normalno. Z nekaterimi se ni mogoče normalno voziti, ker lovijo rezultate na nekih bizarnih segmentih od telegrafštange do mostička in podobno. Prav zanima me koliko uporabnikov Strave v bistvu nima pojma, da je pomemben del omrežja prav tekmovanje in se pač vozijo, ne da bi sploh vedeli, da na segmentih povzročajo zmedo.
Tako kot tisti revež, ki je na Zwiftu prišel na Alp d Huez – ali kaj je že tisti klanec v Watopii – kot je kadarkoli zmogel sam Marco Pantani … doživel je pogrom užaljenih uporabnikov, v resnici pa revež sploh ni vedel da je treba pravilno vnesti težo … on si je samo želel goniti kolo na trenažerju.
—
@Roki: Seveda. Menda je v Nemčiji že 1/3 električnih, kar se mi zdi noro. Bistveno je pa, da se uaradi tega ne proda bistveno manj običajnih koles.
obstaja kakšen seznam …. kaj se splača kupiti za 1.000 ali 1.500 evrov? Lp
Električne specialke upam da mi še nekaj desetletij ne bo trebe nabavit, imam pa električen bicikel za po Ljubljani. Če se želiš avgusta sredi vročinskega vala po mestu zapeljati brez da švic od tebe teče, je to idealno. Priznam pa, da hitrost na mojem električnem biciklu ni omejena na tistih 25km/h, hehe.
Dobro jutro,
el. kolo ni več kolo, to je vozilo z motorjem, samo da ni na bencin (tako kot jadralno letalo z motorjem ni več jadralno letalo). Res da je treba zraven še malo migati, pa še to ne vedno. Pomeni povečano maso in dodatno komplikacijo pri vzdrževanju. In problem, ko so prazne baterije. Raje grem v klanec peš kot pa na elektriko. Imam toliko časa da se mi ne mudi.
Prešvican v službo – tipičen izgovor…nikoli nisem prišel moker v službo. Zjutraj je vedno hladno in odšel sem pravi čas, da se mi ni mudilo. So ljudje ki radi kolesarijo in tisti ki nočejo. Kdor rad kolesari ne rabi nobenega izgovora – čas, švic, nevarnosti, kondicija, sneg in tako naprej.
Bolečo rit sem odpravil z ležečim kolesom. Po skrajno mučni vožnji z običajnim se nisem bil več pripravljen mučiti na ozkem sedežu. Tudi razgled je na ležečem precej boljši.
Bi pa bil za el. prestave, čeprav tudi z navadnimi še kar dobro shajam. Tudi disk zavora je precej boljša kot V-zavora, za nastavljanje in zaviranje, predvsem v mokrem. Če bom naredil še kako kolo bo imelo vsaj eno disk zavoro.
Ker kolesarjenje zame osebno ni šport v smisli kdo bo prvi, mi je čisto vseeno, kdo in kako me prehiti. Na kolesu nimam nobenega števca in hitrost in kilometri so zame nepomembni. Važno je doživetje. Ko pridem na Saborsko in pogledam proti Plitvicam je to enkratno – še po dvajsetih letih tega prvega pogleda nisem pozabil.
Pozdrav Stane.
Za moje z.ebano koleno je e-kolo aleluja ! Migam tri štiri ure brez večjega napora, celo naredim nekaj konkretnih kilometrov ( cca 120km z enkratnim filanjem ) , v klanec me seveda vsi pihnete ampak to sploh ni važno. Več nas bo na kolesih, večji bo interes za ureditev kolesarjem ustreznih poti. Aja, kolo je nadgrajeno v lastni režiji s kitajskim kit-om.
Mislim da je treba vedno malo migati, ker brez poganjanja pedal ne gre nikamor.
Dobro povedano. Priznam, tudi sam sem bil med tistimi, ki so se zmrdovali nad ebicikli, mogoce na njih gledal celo malo prepotentno. Sem s casom mnenje spremenil. Goniti je zacelo kar nekaj ljudi, ki prej niso mignili s kurcem.
Petrol dobr ve zakaj so začel elektriko prodajat… 🙂
Sem zadnjič srečal znanca, ki je pri 35 letih dožuivel infarkt. So ga uštimali in zdravnik mu je rekel, hoja s palicami in kolo, omejitev pulza 125. Okol njega doma pa sami klanci. No E bike mu lepo omogoča, da nastavi pulz na 125 in mu dejansko kolo pomaga, da goni dolgo na točno tem pulzu neglede na klanec. V tem smislu je E bike super. Je pa zanimivo, ko ti kamikaza od 120 kil leti po Ljubljani, kolesa pa niti ne obvlada.
Manj se ukvarajte z drugimi in vec s sabo. Zivljenje je prekratko. Vprasajte se kdaj kaj je vam vsec, kaj radi pocnete in kaj delate, ko imate prosti cas.
Sam prelaufam maraton v 3h, na triglav pridem v 2.5h iz aljazevega doma, vozim pa izkljucno elektricno kolo od leta 2012, ko sem kupil verjetno enega izmed prvih e-scottov pri nas 😀
@Peter Gavez: Hm, za ta denar bolj malo 🙂
Evo, točno to smo zadnjič debatirali v službi. Nikakor nisem uspel dopovedati užaljencu, ki ga je na klancu prehitel el-kolesar, da ne razumem njegove užaljenosti. “Ja pa je šel mimo mene k se mu je vidlo da ne trenira, jaz se pa matram…” Ja, ok, in kaj? Saj je šlo tudi 100 avtov mimo z netreniranimi šoferji. Hočem reči itak se (še vedno) na 100o metrov vidi da je kolo na električni pogon (čeprav se oblikovalci trudijo) in samo največji kreten bi se na ta način duval pred sotrpini. Poznam pare, on zagrizen kolesar, ona ga ne bi dohajala, tako pa imata čudovite izlete po, recimo, Krku, ona pač z električnim. Mislim da ga bom kmalu nabavil tudi sam. Čelado že imava.
Ljudi jezo, ker nekdo pride na vrh zlahka, medtem ko se sami matrajo, na koncu pa e-kolesar izjavi, da je kolesar. Zakaj jih to jezi, ne vem, ampak taki so.