Düsseldorf – vas ob Düsslu

Brez upanja na izboljšanje vremena sem se iz deževnega Kölna odpeljal v Düsseldorf, ki me je takoj navdušil že z lepo urejeno potjo ob Renu. Večpasovnico od obrečne promenade ločujejo velike zaplate brezhibno urejene trave, ki kar vabijo male psičke, da se sproščujoče podelajo. Parkiral sem kar v središču mesta in zvečer ugotovil, da sem ga polomil. Zdelo se mi je, da na tabli piše, da je parkiranje dovoljeno, a je bilo očitno obratno. Nenavadno, ko sem prišel, je bilo vse zaparkirano in nihče ni imel listka ali parkirne ure. Zdaj bomo videli, kaj bo … glede na vljudno napisano kazen, skoraj so se mi že opravičevali, dvomim, da bomo sploh kaj dobili.

Po Aleji Heinricha Heineja sem šel najprej v napačno smer, v pravo me je usmerila šele debeluška, ki je hotela najprej izvleči moje osebne podatke, ko je ugotovila, da nisem Nemec, pa še marsikaj več. Komaj sem se je znebil šele, ko sem ji obljubil, da jo bom v Ljubljani – v blagor vseh upajmo, da nikoli ne pride – peljal ven. Med tavanjem sem bil priča najbolj zanimivemu prizoru na celi poti. Se spomnite, kako je Jezus popenil, ko so v templju razgrajali in trgovali? Cerkev na fotki…

… je na daleč videti kot božji hram, ampak za zidovi – žal nisem fotografiral – so menza, bralni kotiček in otroško igrišče.

Vzporedno s Heinejevo alejo (rodil se je v Düsseldorfu), teče Königsallee. Pasova ceste ločuje kanal, vse skupaj je zasenčeno z drevoredom, na levi in desni strani ulice pa je vse sorte, večinoma trgovine. Nasploh imam občutek, da so Nemci na trgovine usekani še bolj kot državljani nekdanjih socialističnih držav. S to razliko, da so v Nemčiji obljudene tudi trgovine v središčih mest.

Düsseldorf mi je všeč. Vse se dogaja bolj ali manj ob Renu. Skoraj ob Renu, malo bolj severno, je sejmišče; predstave, kako ogromno je, ne morete imeti, dokler ga ne obiščete. Ravno, ko sva s kolegom odhajala, je v nogometni areni LTU koncertirala Madonna. Vzdolž Rena se na promenadi dogaja vse sorte – kolesari, rola, rolka, pleše, zalizuje, prehranjuje, poji, vkrcava na ladje, in zabija čas.

Malo nad Renom, ki menda rad poplavlja, se na Burgplatzu dviga Schlossturm, stolp nekdanjega gradu, v katerem je zdaj Ladijski muzej, ki se ubada predvsem s plovbo po Renu. Zraven stoji cerkev svetega Lamberta.

Po ozkih ulicah v bližini cerkve pridemo do zadnjih metrov reke Düssel, ki je dala mestu ime. Zanimiv je pa spomenik, ki prikazuje zgodovino Düsseldorfa od leta 1288.

Burgplatz preide v Marktplatz, ki ga zaznamujeta mestna hiša in spomenik nekemu junaku, ki mu ne poznam imena. Mestna hiša je porasla z bršljanom, ker je deževalo, pa so vse fotke preveč zanič za objavo. Najlepše v Düsseldorfu pa šele prihaja. Ulice Altstadta so nabite s pivnicami, ki ponujajo temno pivo Altbier. Sicer majhne kozarčke pridno dotakajo, jezik se razveže in vsi smo bili pametni k svina.

Nižje ob Renu kar nekaj korakov dolga pot vodi v Medienhafen, poslovni del mesta, kjer sem dobil dokaz, da nismo edini, ki imamo sestanke tudi ob najbolj nenormalnih urah. Düsseldorfčani garajo. Zato pa tudi smrdijo. Po denarju. Frank Gehry ima na vesti tudi Der Neue Zollhof:

Na 240 metrov visokem telekomunikacijskem stolpu Rheinturm si lahko privoščite obed, verjetno za višini primerno ceno, ali pa na 170 metrih, kjer je razgledna ploščad, poškilite navzdol, da vidite, do kod seže pogled po Renu navzgor ali navzdol.

Vse to je na desni strani reke. Gradi se pa tudi na levi. Najbolj so me navdušili pisani plezalci.

Nekaj ob sončnem zahodu:

Nisva bila na morju, ampak ob Renu:

Tokrat sem spal na sejmišču. Imel sem najmanjšega.

Pogled na 3000 avtodomov obiskovalcev sejma je kar impozanten. Že samo, da prideš do svojega prosotra, porabiš pet minut hitre vožnje po tropasovnici (urejen je krožni promet). Podoba parkirišča pa po najpreprostejši oceni nima nič skupnega z realnim stanjem v tej industriji – v vsaki vrsti je med desetimi stal vsaj eden, ki je dosegal vrednost prek 150 ali celo 200 tisoč evrov.

Nekje sem prebral, da popotnik, ki je zaporedoma videl Köln in Düsseldorf, med mestoma ne bi smel delat primerjave. Jaz se temu že podzavestno nisem mogel izogniti. Če me je Köln nekoliko razočaral, sem nad Düsseldorfom še vedno navdušen. Altstadt, kjer diši po starem in Medienhafen, kjer se obrača ogromno denarja, sta ločena svetova, ki ju Ren povezuje v celoto.