Dubajsko letališče

Še bolj kot letenje me jezijo letališča, te gromozanske stavbe, ki se včasih trudijo biti lepše ali celo slediti tradicionalnim arhitekturnim zapovedim lokalnega okolja, a niso nič drugega kot brezosebne, čeprav včasih do skrajnosti kičaste stvaritve. Železniške postaje si zapomnim za vedno, naj bo v Leipzigu, Zagrebu, New Yorku ali v Zidanem Mostu, letališča pa skušam čim prej pozabiti, naj bo pariško, londonsko, v Vancouvru ali v … Dubaju.

Transportno središče sveta

Res je bolj urejeno in svetlejše od OR Tambo v Johannesburgu ampak ne samo, da ni simpatično, tudi luksuzno ni. Še najbolj me je navdušila zmeda. Dubajsko letališče je eno najbolj konfuznih, kar sem jih kdaj videl – sicer se ne more primerjati z Nairobijem, kjer je v nekem trenutku crknil celoten informacijski sistem, ampak v Keniji ali Indiji nekaj takega pač pričakuješ. V Dubaju pa smo nekaj časa samo gledali kam naj se sploh obrnemo, ker so oznake pomanjkljive oziroma bistveno slabše kot drugod.

Po nekem pravilniku naj bi imeli zaradi več kot štirih ur čakanja na naslednje letalo pravico do brezplačnega zajtrka, ampak saj veste kako je z brezplačnimi zajtrki: vsi jih hočejo in stojiš v vrsti kot norec, potem pa verjetno dobiš najslabši obrok v celem Dubaju. Sploh pa še zdaj ne vem kje naj bi to sploh bilo. Še najbolj me je vleklo v McDonald’s ali Burger King in v neko ceneno zajtrkovalnico, kamor so vabili z nagnusnimi fotografijami hrane, a nas je simpatična punca odvlekla v oštarijo, ki je ne doseže noben petzvezdični hotel – s tem da je bila cena zajtrka zelo zmerna.

Kar se tiče trgovin – slaba izbira, visoke cene. Večino robe prodajajo kar v nekakšnih odprtih samopostrežnih kioskih sredi letališkega hodnika, kjer imaš občutek, da Olympusa za 600 evrov kupuješ na bazarju, samo da je odnos s prodajalcem popolnoma brezoseben.

V skrajni gneči bodisi postopajočih bodisi hitečih potnikov me je navdušila pisanost. Seveda, vsa letališča so kot mali Babiloni, ampak tako enakomerno porazdeljenih različnih barv kože na kupu verjetno ne vidiš nikjer. Polovica tistih, ki ne nosijo tradicionalnih cunj, se po letališču sprehaja v kratkih hlačah, druga polovica tovori težke plašče. Vsaj kar se potniškega transporta tiče, je središče sveta že postal Dubaj.

Brez Indijcev ne bi šlo

Potem pa še sekreti! Še na nobenem letališču se mi ni zgodilo, da bi moral čakati celo za pisoar, saj je stranišč vedno preveč. Po več kot tridesetih urah pa mora človek tudi na taveliko in takrat se šele začne. V nekem mini veceju sredi najlepšega letališča na svetu se skupaj tlačijo pripadniki vseh mogočih ras in veroizpovedi, med njimi se mota Indijec z metlo, Italijan si umiva zobe, nekdo tretji se preobuva in v nekem trenutku iz ene od kabin priteče cel potok vode. Ko končno prideš na vrsto, ugotoviš, da si naletel na čučevac in da je pred teboj sral Indijec. Ne da bi imel kaj proti Indijcem, ampak recimo bobu bob: za higieno jim je malo mar. Saj bi počakal na naslednjega, ampak je bil0 fifty-fifty, da bo tudi od tam prišel Indijec.

Izven stranišč je teren zgledno, da ne rečem pretirano urejen. Mini džungla sredi letališča? Počutite se kot v naravi!

Povsod je preveč rostfraja in stekla, a je oboje brezhibno zglancano, brez enega samega prstnega odtisa. Praktično nimam fotografije letališča brez Indijca. Ko sem prečkal mostič na spodnji sliki, sem se dotaknil ograje in takoj je od nekod pritekel fant, ki je za menoj pobrisal prstne odtise.

Odločil sem se, da za preizkus. Šel sem nazaj in pošlatal cev, ki teče vzdolž ograje malo nad višino gležnjev. Fant je spet pritekel in očistil odtis, ob tem pa sploh ni pomislil, da sem kreten. Po svoje je res, da če mi ne bi šlatali ograj, on ne bi imel službe.

Hočemo socialno državo, med dopustom pa …

Seveda je jasno, da je egalitarna družba nedosegljivi ideal in da v Združenih arabskih emiratih verjetno vsaj ni brezposelnosti, ampak take stvari me kot Evropejca  motijo. Težko gledam, da z avtomobilčka za prevoz po letališču naženejo invalida, gor pa skoči privilegiranec z belo haljino, čeprav bi se lahko peljala tudi skupaj. Njihov sistem sicer spoštujem, me pa ne navdušuje, kar je tudi razlog, da me Dubaj (in isto velja za Indijo) kot turistična destinacija ne pritegne, čeprav lahko, kot vidim v ponudbah turističnih agencij, danes tam cel teden počitnikuješ za smešno majhen denar. To si v Združenih arabskih emiratih seveda lahko privoščijo, saj imajo možnost zaposliti skoraj neomejeno število Indijcev, ki v najbogatejši državi na svetu delajo tako rekoč za drobiž in brez vsakršnih socialnih pravic.

Žalostno je nekaj drugega. Isti ljudje, ki tukaj fantazirajo o enakosti in se razburjajo zaradi vsakega odvzetega centa pri (nadpovprečni!) plači in krčenja (nadpovprečnih!) socialnih pravic, se povsem nekritično navdušujejo nad Dubajem in morda celo sanjarijo, da bodo tam nekoč preživeli sanjski dopust za 799 evrov na osebo. Ko se vrnejo, se verjetno še razburjajo, ker so morali dajat napitnine.