Druže Putin, mi ti se kunemo

Soboto sem preživel v relativno uspešnem bojkotu medijskega poročanja o Putinovem obisku, sem pa zasledil novinarsko-amaterski posnetek pristanka njegovega letala in bebave komentarje prisotnih, ki so to zanimivost spremljali v živo na travniku pri letališču. V ponedeljek zjutraj pa sem izkoristil – ob resnici na ljubo radodarni politiki glede količine kabinske prtljage – edino, kar Adrio Airways loči od običajnih nizkocenovnih letalskih družb: časopis. To je bilo slabo za prebavo, a dobro za razumevanje slovenske majhnosti, ki se zdi iz leta v leto manjša.

Dnevnik je Putinovemu obisku – z izjemo enega od petih stolpcev – namenil cele prve tri strani, dve petini četrte in polovico dvanajste. Z izjemo članka o demonstracijah za in proti Putinu in histerično-zarotniškega teoretiziranja Ranke Ivelje o tem, da slovenski in ruski cerkveni vrh vzpostavljata platformo za discipliniranje pripadnikov LGBT in kujeta novo sveto vojno proti muslimanom, so bila poročila obisku precej naklonjena. Brali smo lahko dolgovezno zgodbico o Putinovi debeli zamudi, ki so jo vsi gostje na Vršiču sprejeli brez nerganja, a da zamuda ni nič posebnega, ker je ruski predsednik zamudil tudi k papežu. Čeprav sem od pripadnikov tega ljudstva vajen skoraj vsega, pa so me vseeno na sedež prikovale izjave sogovornikov, slehernikov. Kranjskogorčanka je bila navdušena, ker je mali kraj obiskal tako visok gost. Dva udeleženca proslave, ki sta se opisala kot velika ljubitelja Putina, ki mislita, da je najboljši predsednik na svetu, predvsem zato, ker je tako športen – iz istega razloga je zanju Pahor takoj za njim – sta že ob sedmih zjutraj odšla iz Celja. Višek bizarnosti pa je razočaranje dveh upokojencev, ki bi si želela Putina ogledati in mu pomahati z zastavicami.

Med ljudmi, ki so nastrojeni proti Združenim državam Amerike, ker naj bi imele imperialistične težnje in naj bi kršile človekove pravice, je navdušenje nad Rusijo razumljivo, če izključimo razum in pozabimo na malenkosti, na primer, da ima Rusija imperialistične težnje in da krši človekove pravice.

Ko smo obiskovalki iz Moldavije pred nekaj dnevi omenili, da so Slovenci precej navdušeni nad Rusijo, je vidno osupla razložila, da se nekaterim starejšim Moldavcem sicer res toži po starih časih, nikakor pa tega mnenja ne deli mlajša generacija. Tam, kjer v parlamentu sedijo mlečnozobi neokomunistični bleferji, kot je Miha Kordiš, je drugače. Demonstracije v podporo ruskemu predsedniku  bez ograničenja trajanja mandata so organizirali kar Slovenci, člani nekega puntarskega tabora, stranke TRS in Socialistične partije Slovenije. Seveda ni šlo brez parol, ki se nanašajo na Tita.

Smo se s tem, ko si je Putin vzel osem ur časa za obisk Slovenije, uveljavili na političnem zemljevidu kot pomemben akter pri izgradnji boljših odnosov med Rusijo in ostalim svetom? Bo predsednik Pahor s floskulami o miru na svetu omečil Putinovo srce in prispeval k premirju v Ukrajini? Je bil Vladimir Putin tako navdušen nad lepotami alpskega dela Slovenije, da lahko v naslednjih mesecih pričakujemo nove trume ruskih turistov? Nekoliko dvomim, da je bilo vabilo Putinu kaj drugega kot rezultat zmedene zunanje politike in Pahorjevega narcisizma. Zato tudi dvomim, da je komurkoli mar za to, da je bil ruski predsednik v Sloveniji, razen, da so nekoliko privzdignili obrvi. Jasno pa je, da obisk nima nobene resne zveze z nekaj sto vojaki, ki so pod Vršičem umrli pred stoletjem.

Pahorju lahko očitamo, da je njegov prispevek k miru in blagostanju v svetu približno tako nepomemben, kot je bil Drnovškov. Ne moremo pa mu očitati, da ljudstvu ni uspešno prodal nove zgodbice o tem, da sta slovenski narod in njegova malenkost pomembnejša, kot v resnici. Škoda samo, da ni bilo zastavic. Predlagam, da obisk naslednjič organizirajo sredi tedna, najbolje med šolskim letom, ko bodo lahko nagnali pionirčke na cesto, kot v dobrih starih časih. Ljudje to rabijo. Zastavice in voditelja, ki ni popoln pezde.