Po dveh obljudenih vrhovih slovenskih gora je prišel čas za bolj odmaknjen kotiček, ki ga je seamus poiskal v gorah Martuljkove skupine. Z Natašo sta se odločila za Dovški križ. Pot ni prezahtevna, samotna in dobro razgledna.
Spet sem spal samo tri ure, kot vsi pametni planinci smo štartali že navsezgodaj. Na izhodišče sredi doline Vrat smo prispeli še preden se je zdanilo in se skozi gozd podali na lovsko pot. Že ob prvi priložnosti se je prikazal žareči Triglav.
Med vzpenjanjem smo se izogibali prostranim meliščem in se v prijetnem hladu hitro dvigali po strmi grapi:
Pod Malim Matterhornom (1962 m) smo poleg poznavalcem dobro znane votline videli tudi hitrega gamsa. Seamus je zadovoljno menjaval objektiva na novem fotoaparatu.1
Na planoti Na Jezerih, smo se od neverjetno močnega vetra premraženi zatekli v Bivak II (2118 m). Še preden smo pomalicali, je veter povsem ponehal.
Okrog Šplevte (2272 m) smo po skalno – travnatem pobočju spet hitro pridobivali višino in končno ugledali iz naše perspektive prav nič mogočen Dovški križ, na katerem moji predstavi navkljub ne stoji božje znamenje. Na Dovškem križu se srečajo grebeni okoliških gora: na severu se dviga Široka peč (2472 m), na severovzhodu Škrnatarica (2448 m) in Kukova Špica (2427 m), proti zahodu pa se razprostirajo Oltar in Rokavi.
Ko smo se napotili naravnost proti gori, smo naleteli na zaradi moje neizkušenosti in opreme, ki je nismo imeli, nepremostljive težave. Stali smo le dobrih sto metrov pod vrhom, kamor pa s te strani zaradi strmih pobočij in krušljivih skal nismo mogli. Tako je seamus iskal pot:
Ni nam preostalo drugega, kot da smo se obrnili, še dvakrat zašli, potem pa končno našli pravo smer, ki je potekala le kakšnih dvajset metrov nad točko, kjer smo prvič obtičali. Na vrhu se odpre razgled v vse smeri. Na poti nismo srečali nikogar, le slišali smo nekaj glasov planincev, ki so se verjetno podali na Oltar. Naštejte vrhove od leve proti desni. Tokrat jih zaradi seamusovega tutoriala poznam in se ne pustim zmesti.
Ura, ki smo jo preživeli na sončnem in prav nič vetrovnem vrhu je res prehitro minila. Vrnitev po ozkem grebenu je zahtevala dobršno mero pazljivosti.
Pravi užitek se je začel šele Na jezerih, od koder v dolino vodijo dolga melišča, ki so moj največji gorniški užitek.
Pridivjali smo mimo votline pod Malim Matterhornom …
Tudi skozi gozd se pot hitro spusti do ceste v dolini Vrat. Seveda smo pot zgrešili, zato nismo imeli pojma, v kateri smeri je parkiran polterenec. Poskusili smo desno, navzgor,in po petsto prehojenih metrih ugotovili, da bi bilo bolje poizkusiti v drugo smer. Zagodla nam jo je moška intuicija. Pred pivom pri Führerju smo se na hitro namočili v ledeno mrzli Bistrici. Podplati so kar pekli od mraza, ampak splačalo se je; naslednji dan nas noge skoraj niso bolele. Mene sploh ne.
Nedeljsko doživetje gora je bilo najlepše v mojem življenju. Miru sredi divjine se je pridružilo zadovoljstvo in ponos, da sem prilezel nekam, kamor ne prileze čisto vsak, kot denimo na Triglav. Povprečen slovenski planinec – pijanček se Dovškemu križu ne odreče samo zaradi zahtevne orientacije, ampak tudi zato, ker na poti ni nobene postojanke. Komaj čakam naslednjo turo!
Seamusov opis z bogato fotogalerijo
- Zaradi te mašine sem počasi dobival manjvrednosti kompleks. [↩]
31 komentarjev
Tko lepo, da me kar vleče prot goram….
Zgolj ugibanja: Tosc, Rjavina, Triglav, Stenar, Škrlatica,… 😛
Sicer so melišča res huda za spuste, ampak je treba pazit. Če res divjaš moraš pa še ohranjati varnostno razdaljo do kolegov, saj ponavadi kamenje leti po luftu daleč naokol:)
Lepe fotke. Škoda le, da jih občasno kvari kreatura z golootoško frizuro.
Baje pa nad 1000m ni greha, nad 2000m je pa greh, če ga ni (ali vsaj približno tako nekako)!
Grampy, bi tudi ti rad imel new look 😉
Nataša, nisem Seamusa mislil. Je pa res, da imam trenutno tako dolgo brado kot imata tvoja modela dolge lase.
Glede brade pa res ni treba veliko da ju prehitiš v dolžini 😛
Vsekakor sta pa super modela 😉
Kaj pa gostota? Mislim brade pa frizure?
Samo, Chefko, hribolazci majo ponavad bl dolge lase, kolesarji pa kratke, tle si čist u meglo brcnu…..
odlično!
Super slike, sem najprej mislil da so tvoje od ta novega Nikona 😉
@BIBA: Te bom enkrat kar jaz odvlekel v gore!
@yurcek: Tako, zelo na približno imaš prav 🙂 Ampak mi strokovnjaki bolj obvladamo. Pustim odprto še za nekaj poskusov 🙂
@Grinhorn: moje so pa od Canona A510.
Sicer pa ne vem, kaj ima frizura s hojo v hribe.
Rjavina-Triglav-(mogoče Stenar al pa Križ)-Dolkova špica-Škrlatica-Oltar
v pomoč – na tisti panorami je na uč 16 znanih vrhov, vsi nad 2000m, pol pa še ene par slabo vidnih
levo od triglava so nekoliko slabše vidni Cmir, Begunjski vrh, Vrbanova špica in Rjavina – Kredarica in Rž morda ne Štejeta, levo od Rjavine je morda Debela Peč, desno za Triglavom je Kanjavec, potem bližje pa bržkone Stenar in zraven njega Križ, pa Dolkova Špica, Škrlatica, teh lepotic med Škrlatico in Dovškim križem pa ne poznam tako dobro. Čisto desno je pa še Špik in Frdamane Police.
Ima pa ta vaš aparat objektiv kot rakovo oko.
Pa ti si res že pravi planinc. Če me slučajno kdaj prime, da bi šel v hribe, za potopise že vem kam pogledat.
Haha, zdaj pa že dolgo obljubljaš.Te bom za besedo prijela!
@blitz: kar dobro, takole, na približno 😀 A ti sploh česa ne veš?
Jaz bi takole rekel:
Rjavina – Vrbanove špice – Cmir – Triglav – v ozadju Kanjavec – Stenar – Škrlatica – Rokavi – Oltar – Špik
Potem je pa tako: Vrbanove špice so tri, Oltarja sta dva, Rokavi pa tudi trije.
Za zoher bo pa seamus povedal, ker ta pa res vse ve.
😆
Spodnja in Visoka Vrbanova špica – torej dve 😉
Drugače pa kar drži, zadaj nad Križom je še Krn – ki se ga tule slabo vidi 🙁
za Kanjavcem je še Lepo Špičje, za Oltarjem je Velika Ponca in desno od Špika je še skalni rogelj od Rušice (bolj poznana plezalcem)
Fantje, zdaj pa v Repov kot in čez Zeleniške špice! Potem pa bom naprej povedal.
ja, chef, mislim, da sem bil na vseh levo od Triglava, razen na Rži (pa to itak ni pravi vrh, le štrcelj med Rjavino in Triglavom, podobno velja za Kredarico.
no jaz se nisem lotil vrhov zelo v ozadju, ampak če je seamus omenil Lepo špičje, bi lahko še Vodnikov vršac (tisti majhen štrcelj desno od Kanjavca), zraven Krna sta pa levo Vrh nad peski (ali pa morda Batognjica), desno pa Lemež. No, s Frdamanimi policami sem pa kot kaže mimo užgal. Po Špikovi skupini namreč z izjemo Špika še nisem hodil.
Seamus, vsekakor izvrsten posnetek. 😆
@Blitz – posnetek ni moj, temveč od CHEF-a, moje najdeš v albumu, ki je omenjen zgoraj 8)
ta zadnja fotka zmaga 😆
uh super izlet. jaz mam na žalost antiplaninsko klapo in razen če se kdaj odpravim na kako grmado tečt, ne voham hribov.
tisto panoramo bi pa lahko objavil v večjem merilu.
Evo, objavljena je v večjem merilu 😉
chef, sorry za napako – pisal si, kako je seamus navdušeno menjavala objektive, jaz sem pa razumel, da je navdušeno slikal.
Hehe, blitz, ti ničesar ne razumeš 😀
Seamus je menjaval objektive in tudi navdušeno slikal 🙂 Jaz sem pa samo slikal in se (zavoljo manjvrednostnega kompleksa) delal norca zaradi njegovega igranja z objektivi 🙂
[…] 5. avgust Ob pol štirih zjutraj sem srečal sosedo, ki je prišla z žura. Jaz sem pa v hribe rinil in se ji zdel zaradi tega rahlo […]
Kir gey je na oni sliki !! -_-”
Kir gey je na oni sliki !! -_-”
Kir gey je na oni sliki !! -_-”
Kir gey je na oni sliki !! -_-”
[…] Pa še en pogled na čudovito stvaritev Matere Narave (mislim na Kukovo špico, seveda), za katero se skriva že osvojeni Dovški križ. […]