Dovolj leporečenja: debil je pač debil

Berem, da je nekdanji ustavni sodnik in sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice na Facebooku napisal, da imajo birokratke, ki v tej državi sedijo v pisarnah in prekladajo papirje, debilne in debele obraze, da gre za birokratske šalabajzarje in da v Franciji nimajo takih debilov, če pa bi jih imeli, bi že organizirali revolucijo.

Povedal je torej tisto, kar si misli večina, od varilcev in snažilk pa do zdravnikov in pravnikov1, a mediji in hinavci, bolj kot to, da ima Boštjan M. Zupančič popolnoma prav, problematizirajo besednjak. Presenetil je tudi mene, a sem si mislil točno to, kar je, kot sem prebral kasneje, Boštjan M. Zupančič izjavil za Dnevnik: »Edini človek v Sloveniji, katerega beseda nekaj zaleže in ki lahko nekaj takega reče, sem verjetno jaz. Če bi nekdo tretji kaj takega napisal na Facebooku, bi se smejali.«

Točno tako.

Pred časom sem je v zvezi z birokrati napisal: »Ob debilno sprenevedavih frisih piflarskih parazitov brez vsakega stika z realnostjo …« A moje malenkosti nihče ne bo vzel resno. Nergač itak vedno pizdi.2 Tako kot na svojih bolj ali manj odprtih Facebook profilih bolj ali manj opazno pizdijo tudi varilci in snažilke in zdravniki in pravniki, a jih nihče ne jemlje resno, čeprav imajo prav, ker vedo, kaj je prav.

Vsak povprečno socializiran, pa čeprav podpovprečno inteligenten človek bo razumel, da je rubež nepremičnine zaradi nekaj deset evrov dolga nesorazmeren in nepravičen ukrep. Da je Republika Slovenija kršila 1. člen prvega protokola Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki govori o zaščiti pravice do lastnine, je odločilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice.

A tega niso razumeli zaposleni v birokratskem aparatu, ki so v zadevi Vaskrsić trmasto ščitili pravice upnika (podjetja) tako, da so očitno in grobo kršili človekove pravice dolžnika (posameznika) in s tem prizadeli celo družino. Kako naj birokrate, ki so odločali v tej zadevi po črki zakona, označimo drugače kot za šalabajzarje in debile? Račun za to tako rekoč nepopravljivo napako bo plačala država. 85 tisoč evrov. Lahko si v slogu medijskega populizma izračunate koliko minimalnih plač ali šolskih malic bi lahko plačali za ta denar. Dejstvo pa je, da so debili, ki jih plačujemo, zapravili naš denar.

Ministrstvo za pravosodje zdaj pripravlja predlog novele zakona o izvršbi in zavarovanju, s katerim naj bi preprečevali takšne primere – in to kljub temu, da bi jih lahko po načelu pravičnosti preprečevali z zdravo pametjo. Seveda pa tega ni mogoče pričakovati od debilov.

Žal ne moremo pričakovati niti, da bomo kaj dosegli z leporečenjem. Sprememb ne sprožijo niti oddaje, ki razkrivajo korupcijo, ali intervjuji, ki razkrivajo, da udbomafija ni mit. Kaj šele da bi pomagal vljudni angažma avtoritet kova Boštjan M. Zupančič. Eden najbolj izkušenih in najbolj razgledanih ustavnopravnih strokovnjakov je, tako kot tudi mnogi drugi ustavni pravniki, redno opozarjal na težave in napake slovenske pravne države, a brez učinka, ki bi presegel ploskanje nekaj posameznikov, torej brez bistveno večjega učinka, kot ga imam s svojim skromnim blogom na primer jaz, ki tem avtoritetam intelektualno ne sežem niti do pasu. In točno to je tudi najbolj žalostno – da je v resnici mnenje strokovnjakov v praksi pomembno prav toliko kot mnenje kateregakoli bolj ali manj anonimnega in bolj ali manj pametnega in razgledanega internetnega in socialno omreženega bevskača. Razlika je le v tem, da bevskanje slehernika nima prav nobenega učinka, bevskanje bolje slišanih pa ima za posledico metanje polen pod noge, kar se bojda dogaja tudi Zupančiču.

Seveda je žalostno, a za razmere vsesplošnega debilizma 21. stoletja tudi normalno, da je največ pozornosti vzbudil takrat, ko so mu popustili ventili. Toda težava ni v tem, da je sicer uglajeni gospod, ki je preveč inteligenten in razgledan, da bi se skrival za politično korektnostjo, nekaj povedal robato, kot se za Slovana tudi spodobi. Težava je v tem, da o zadevi spet razpravljamo na napačnem koncu.

Tako kot takrat, ko je nekdo v bolnišnici ustrelil zdravnika in policista.

Kakorkoli. Že zdavnaj bi morali nehati leporečiti. Če že ni korektno nekoga ozmerjati z debilom, pa bi morali vsaj naravnost povedati, da so nesposobni, neumni in – po besedah vsaj enega cenjenega ustavnega pravnika – menda v mnogih primerih tudi hudobni in morali bi jih tudi, ne nujno javno,  poimensko izpostaviti, potem pa tudi terjati odgovornost – a ne v histerični maniri slovenskih medijev, ampak tudi dejansko in s končnimi posledicami.

1. Toplo priporočam klik. [↩]
2. Pa še naš ni. [↩]