Domača pasja torta

Ko je zverina lani namesto torte dobila rojstnodnevno kašo, ki se vsaj na videz sploh ni razlikovala od običajne večerje, sem se zaklinjal, da bom naslednjič raje kupil pasjo torto pri profesionalcu. A to se mi zdi še vedno celo bolj trapasto kot narediti slabo torto trikrat zaporedoma, zato sem se posla tudi za šesti rojstni dan lotil sam. Izbral sem preizkušeni recept in tokrat sem bil povsem zadovoljen. Razmerje med polento in ribo je bilo ustrezno in gostota osnove optimalna, le premaz je bil slabo mazljiv.

Kot vedno, tudi tokrat najprej sploh ni vedela kaj bi, ker ni mogla verjeti, da je torta res njena. Žretja se je potem lotila skrajno previdno, ko je enkrat ugotovila, da se ji ne sanja, pa je material izginil v trenutku. Slina je bila povsod, pasja sreča pa neizmerna, tudi zato, ker je že prej budno opazovala proces dela in je videla, da se res trudim in torte nisem preprosto kupil.

Res pa je, da ni bila iz ekološko pridelanega materiala. Ampak domnevam, da cenene sestavine ne morejo bistveno vplivati na zdravje živali, ki crknejo prej, kot otrok zaključi osnovno šolo.