Prvo in zadnjo noč v Maroku smo prespali v Kechu, skoraj malo preveč udobnem, a zaradi velikosti ne ravno butičnem hotelu kot si jih predstavljamo v naših krajih. Čeprav je od medine oddaljen le okoli pet kilometrov, dobi človek v tisti okolici občutek, da sploh ni v Marakešu.
Hotel ima tri krila, ki v tlorisu tvorijo nekakšen enakostraničen trikotnik, na osrednjem dvorišču pa je bazen. Kdor ima srečo, dobi sobo v pritličju, od koder je dostop do bazena sila kratek. Na notranje dvorišče z bifejem lahko prideš kar iz sobe in v nekaj korakih si že v bazenu. Četudi je soba v zahodnem krilu, je dostop v restavracijo v vzhodnem krilu hiter, paziti je treba le, da ne padeš v bazen.
Precej bolj zagatno je imeti sobo v nadstropju. Po Murphyjevem zakonu bo imela namreč ne samo najslabši razgled, ampak bo tudi precej daleč.1 Hodniki v hotelu Kech prekašajo celo hodnike našega bloka, samo da v hotelu ni treba prej odkleniti nekaj ključavnic, ki so najnovejša varnostna posodobitev našega bivališča, v katerem očitno živijo najbolj paranoična bitja v vsej deželi.
Odgovor na vprašanje, zakaj si zadnji dan kljub obilici časa nisem ogledal od hotela le streljaj oddaljenih vrtov Agdal, se morda skriva prav v tem, da bi večino časa za pot porabil na hotelskem hodniku. Izhodov sem se zato loteval karseda racionalno in se ob tem domislil, da bi lahko čas poti štopal.
55 sekund normalne hoje samo od dvigala do sobe! In ni bila zadnja.
2 Komentarjev
toplo priporočam Amrath v Amsterdamu….če tam najdeš sobo v prvem ali drugem poskusu…potem si pa skavt po duši…hodniki na hodnike na hodnike…nič označeno
Residence Apartments Madonna di Campiglio – bermudski trikotnik. Izgubiš se še po enem tednu bivanja. Garaže v treh nivojih, raztegnjene pod celim hotelom. Odneseš prtljago iz apartmana v avto, se vrneš po še nekaj kosov, avta več ne najdeš.