Dober žur se konča na urgenci

Pričakoval sem, da bomo spili kakšen kofe, mogoče pivo ali tri. Ampak potem so prišli trije hamburgerji in trije pomfriji. Baza za nadaljevanje. V znanem ljubljanskem lokalu je bila pred vrati vrsta, zato smo šli v drug znan ljubljanski lokal, kjer zunaj ni bilo vrste, je bila pa notri nevzdržna gneča, zato smo se kaj hitro pobrali stat v vrsto pred prvi znani ljubljanski lokal. Po nekaj minutah so jih nekaj spustili  naprej, a ne borcev, ki sva še ostajala. Uspelo je v drugem poskusu.

V ljubljanskih nobel lokalih me moti, da so prenobel, da bi stregli veliko pivo, a hkrati niso dovolj nobel, da bi malo pivo postregli s kozarcem, zato ga moraš tistih pet minut, kolikor sploh traja, cuzat iz flaše, ki jo strateško držiš za vrat, da vsebine ne bi otoplil med prepotenimi dlanmi. Moti me tudi, da nimajo povprečnega refoška, zato te posilijo s povprečnim cabernetem.  Po drugi strani je zanimivo, da Imajo pelinkovec. To je dobro. Ob neokusnih unionih, laških, budweiserjih in tistih mehiških z okusom po limoni, je pelinkovec odrešitev. Ker nasprotujem nacejanju s sladkimi pijačami, ne pijem niti gnusnega jegermajstra, razen seveda domačih zvarkov iz štirideseterice zeli, ki lahko ob preveliki količini povzročijo grozljivo zastrupitev in ostale neprilike, kakršne sem nekoč doživel po nekajurni degustaciji v neki garaži na Cerkljanskem. Če bi imeli košutnik, bi seveda pil korenino, a za prebijanje pivske rutine je dober tudi pelinkovec, ki dobro vpliva še na blaženje libida, ki v takšnih okoljih zlahka naraste prek meje dobrega okusa.

Morda je preveč pelinkovca spil tudi človek, ki je v lokal namesto klasičnih barskih sedal umestil lakirano hlodovino, kakršno močni možje premetavajo na tekmovanjih močnih mož. Zaradi tega opremljevalca se bo namreč v anale zapisalo, da sem nič hudega slutečemu gostu s pol stota težkim hlodom pet minut pred drugo uro zjutraj zlomil nogo.

Ne od pijanosti, ampak preprosto od utrujenosti sem se pač naslonil na sedalo, ki se je pod pultom s kakšnih dvajset centimetrov visokega podesta prekucnilo na drugo stran. Točno tja, kjer je svoj košček prostora našlo stopalo naključnega poštenjaka, ki je, ironično, v ta znani ljubljanski lokal vstopil komaj pet minut prej. In da je bila ironija popolna, so v znanem ljubljanskem lokalu čez pet minut prižgali luči, češ, poberite se drugam.

V gneči bi seveda lahko izkoristil paniko in se s steklenico piva, ki sem jo bil držal za vrat, preprosto izmuznil v gneči, vendar kot poštenjak in fer športnik vedno pomagam soborcem, kolikor v tako neprijetnem trenutku sploh lahko. Pokličeš lahko taksi. Lahko mu ponudiš, da ga boš na poti podpiral. Lahko mu delaš družbo na urgenci. Seveda zelo pomaga, če si nogo zlomil normalnemu človeku. Še bolj noro pa je izvedeti, da v bistvu prsti niso zlomljeni. Domov so me pripeljali ob pol štirih. Buden sem bil kot sova.

In samo nekaj dni kasneje sem se na urgenci znašel zaradi poškodbe podstrešja.