V 200 kilometrih se kolesarju na cesti zgodi marsikaj in če se podviga loti v nedeljo, je zabava zagotovljena. Zanimivo pa je, da se pri temperaturah precej nad 30 stopinj očitno bolj kisajo možgani tistim v udobnih klimatiziranih vozilih. Verjetno tudi zato, ker imajo občutek varnosti, medtem ko kolesarja ščitijo samo čelada in sončna očala. Ob tem, da zaradi avtomatizacije avtomobilov ne razumejo več, da upravljajo stroj, ki lahko v vsakem trenutku nekoga ubije, se ne morem čuditi, da je stanje v prometu kvečjemu še slabše kot pred desetimi leti, kolesarji pa se na cesti dobesedno borimo za preživetje.
Kdo je hitrejši?
Marsikdo ne razume, da so lahko kolesarji zelo hitri in v zadnjem času opažam, da nekatere voznike motijo ne samo počasnejši, ampak tudi enako hitri ali hitrejši kolesarji. Zadnjič sva se s kolegom spuščala s Samotorice, malo hitreje sem vozil nekaj deset metrov pred njim, ko je začel nekaj vpiti. Naprej je spustil avto. Na spustu? Izkazalo se je, da je voznik očitno hotel dirkat. Od njega je bil hitrejši, od mene pa ne, saj me ni mogel ujeti kljub temu, da je škripalo v vseh ovinkih.
Na spustu z zaprtimi ovinki je kolesar pač bistveno hitrejši od avtomobila in celo od marsikaterega motorista. Je tudi tako, da kolesar na spustu uživa, zato je fer, da mu vozniki pustijo ali omogočijo uživati. Zadnjič so me na spustu z Vršiča naprej spustili Italijan, Nemec in nemški motorist. Kar nekaj časa sem obtičal za Slovencem, ki je v ovinkih vozil prepočasi, na ravninah pa je pospešil ravno toliko, da nisem mogel mimo. Navsezadnje mi je uspelo, ampak za naslednjim ovinkom sem naletel na nekoga, ki si je očitno mislil »ne, ne boš me prehitel«. Po celi cesti ga je bilo preveč, čeprav bi lahko samo v enem ovinku počakal dve sekundi in nadaljeval sproščeno. Kazal sem se mu v levem in v desnem vzvratnem ogledalu, mahal, nič. Nazadnje sem ga prehitel z nekoliko objestnim manevrom, zaradi česar je popolnoma pobesnel, trobil je in mahal izza volana kot da mu gre za življenje.
Kdo ima prednost?
Skoraj že doma sem na ravni cesti zavijal levo. Pred tem je za menoj na ravni cesti že nekaj časa cincal avto, zato sem se s pogledom voznika, praktično v oči, prepričal, da me ne prehiteva, in z daleč v levo odročeno roko po šolsko, da bi bilo ja očitno, nakazal spremembo smeri. V trenutku, ko sem začel zavijat, sem še enkrat pogledal nazaj in, uganite! Nebodigatreba se je že lotil prehitevanja. Kasneje sem izvedel, da ima avtomobil pred kolesarjem prednost. Ta človek ima vozniško dovoljenje.
Sekanje ovinkov
Ampak najbolj kritičnih situacij tokrat niso povzročali vozniki avtomobilov. Da kolesarji na kolesarski stezi nemudoma izgubijo občutek, da vseeno niso sami na cesti in da obstajajo dvakrat ali trikrat hitrejši od njih, sem že omenil. Kisa pa se jim očitno tudi, če se grejo kopat in se vozijo po cesti. Na spustu, ki se je zaključil z desnim zavojem, sem skušal na vzpon prenesti kar največ hitrosti. Točno to si je očitno zamislil tudi nasproti vozeči kolesar brez čelade na glavi in z belo majico velikosti XXXL, ki je bila v vetru napeta kot špinaker. Težava je bila v tem, da se je izvedbe lotil s sekanjem ovinka po sredini nasprotnega voznega pasu, približno na moji liniji. Tokrat sem pod klancem obtičal zašaltan in malo je manjkalo, pa bi ga šel nazaj nahrulit, in se ovinka lotil še enkrat.
Sprehajanje po cesti
V dolgem, hitrem, nepreglednem ovinku desno, sem vozil približno 50 km/h, znotraj hitrostne omejitve. Na lepem se je pred menoj pojavila mama z otroci, dva ali trije so z njo že stali sredi ceste, še enega pa je spodbujala, naj skoči čez, a je bil k sreči dovolj pameten in ni tvegal trka z 80-kilogramskim objektom. Policija bi verjetno ugotovila, da hitrosti nisem prilagodil razmeram na cesti.
Nimajo vsi vedno sreče
Isti dan se je manjša skupina kolesarjev pravilno, kot veleva zakon, v gosjem redu spuščala skozi Trento, kjer je hiter kolesar ponekod enako hiter kot panoramski voznik. Voznik, ki jih je dohitel, je popolnoma izgubil živce in brez vsakršnega razloga trobil, potem pa na silo prehitel tako, da jih je zrinil na bankino, enega pa zbil, k sreči brez hujših poškodb, a z očitno materialno škodo. S kraja nesreče je pobegnil. Če bi vozili v nasprotju s skrajno bedastimi slovenskimi predpisi, torej po dva vštric, kot je navada v razvitem svetu, do nesreče najverjetneje ne bi prišlo, ker niti opičjaki za volanom niso tako nori, da bi prehitevali po nasprotnem pasu, razen, če so prepričani, da je to varno.
V spodnjem filmu pa si lahko ogledate, kako Britance učijo vozit v razvitem svetu. Tam, kjer razumejo, da je kolesar enakovreden udeleženec v prometu. Tam, kjer, kot še marsikje, tudi normalno, da skupine kolesarjev vozijo po dva vštric. Ker je tako bolj varno za vse.
9 komentarjev
Jest sm že čelno trčil v nasproti vozečega kolesarja, ki je pripeljal po hribu navzdol po moji strani (vzporedna cesta med Radovljico in Mošnjami – t.i. skakalnica), ravno ko sem na minimalnem spustu nabiral hitrost za klanec. In cesta je bila ravna.
Video pa – saj bi naši lahko samo kopirali, niti se ni treba zmišljevati novih zadev, samo kaj ko to pri nas ne gre… Me ne bi čudilo, če bi vse sosednje države dovoljevale vožnjo vštric mi pa ne. Ker ni varno…
@Seamus: Tako očitna sprememba, četudi v pozitivno smer, seveda zahteva še kaj več kot samo popravek nekaj členov zakona. Spremenit je treba mentaliteto teh ljudi, ki so prepričani, da je kolesar na cesti tujek. Kdo pa misliš, da bere zakone? Piše lahko karkoli, ampak še vedno bodo trobili kot ubrisani, čeprav kolesarja vštric kvečjemu preprečita potencialno nesrečo, ker šofer pač ne bi smel prehitet niti v situaciji, da bi kolesarja vozila drug za drugim.
Kaj pa naj si mislim o bolniku, ki se name dere, ker se z 8 bari v zračnicah na totalno razriti cesti vozim dlje od roba kot si on predstavlja? Zakaj ga nerviram bolj kot traktor ali mopedist? Ker tisti s čeladami na glavi grejo pa takim primitivcem še toliko bolj na živce.
Kako politični vseznalci razumejo kolesarje, se te dni lepo vidi tudi v Kopru, kjer do centra ne moreš priti drugače, kot da kršiš predpis, ker se dvosmerna kolesarska konča sredi pločnika (na levi strani ceste v smeri centra). In potem pošljejo tja redarje, da kaznujejo kolesarje, ki nadaljujejo vožnjo po pločniku in naprej med palmami po površini za pešce, ki naj bi bila nekakšen shared-space, ampak samo kadar županu to paše. Beri: kadar on in njegovi kolegi tam parkirajo avte in motorje.
Ja samo najprej je treba nekaj napisat, ker drugače imaš štalo kot je pri kolesarjenju zunaj cest. Saj načeloma gre, dokler se komu ne sprdne drugače. Ali pa si v TNPju in imajo nadzorniki slab dan.
@Matej voznika živciraš bolj kot traktorist zaradi tega, ker se večina voznikov ne upa meriti moči s traktorjem, saj bi v primeru nesreče pleh na avtomobilu potegnil ta kratko. Najbolj mi potegne živec, ko vozim nad dovoljeno hitrostjo (ja, sem v prekršku), seveda precej od razritega roba in mi kreten za mano hupa, jebe vse po spisku, izriva s ceste,….Ker pa po postavi nisem klasični kolesar bolj šprinter, večina teh imbecilov raje ostane varno zaprtih v svojih avtomobilih in noben nima korajže pokazati svojo “pravo” moč izven pleha..
Gospod Nergač. Danes sem te takoj za Polhovim Gradcem tako spoštljivo prehitel, da še sam nisi mogel verjet. Ko si me zagledal za sabo si se umaknil na desni rob, jaz pa sem celo minuto vozil na prijazni varnostni ( itak je šlo čez 50 po klancu navzdol) in šel mimo šele na preglednem delu. Ne vem če nisem s tem sicer povsem normalnim manevrom povzročil še več zmede, saj si se ves čas oziral nazaj, vozil sem namreč skoraj četrt stoletja star izjemno glasen rdeč BMW. Ta pa pač ne daje vtisa o zdravem šoferju :). Sem pogledal v vzvratno ogledalo in zagledal v vetru plapolajočo brado, pomislil na blog, ki sem ga včeraj prebral in si rekel – pohvalil se bom.
@Lovro: No vidiš. Gorelo mi je pod petami pa vseeno sem prišel domov moker. Drugič ta dan 🙂
Včasih pa vendarle kolesarji ogrožajo sami sebe. Ne vem kaj pri bogu je tako fajn vozit po nepregledni in ovinkasti cesti. Po možnosti brez čelade in sredi pasu, da ja pustim kolesa na vozišču. In v mraku, brez odsevnih oblačil, brez luči. Kadar sem kot šofer, me razbenti, ker bi lahko poskrbeli za lastno vidnost, kadar sem kot pečec ponorim, ker so me že neprijetno presenetila iza ovinka (to je moja mati mojster!)….Ko grem jaz na kolo, grem stran od prometnih cest. Kolesarska ali hosta, po glavnih cestah, posebno tam kjer je ali nepregledno ali nemogoče prehitevat, pa me na kolesu ni. Zaradi lastne varnosti, tudi mi ni užitek dihat izpušne pline. je hudič, ker je teh kolesarskih pri nas, ravno za zvorec, da bi pa nekako povezali po SLO je pa utopija.
@Anja: Pustimo kolesarje, ki se na cesti obnašajo kot kreteni. Po nepregledni in ovinkasti cesti s epa kolesarji vozimo zato, ker nam je pač fajn in zato, ker to smemo, ker smo enakovredni udeleženci v prometu. Če ti kaj ni všeč, se lahko tudi ti nehaš vozit po tej cesti in nikomur ne bo treba vdihavat izpušnih plinov tvojega avta.