Dirka Po Sloveniji: Col de Pečar

Marsikdo mi bo očital, da nisem niti L od ljubitelja kolesarstva, ampak spremljanje dirk ob cesti me ni nikoli privlačilo. Doslej sem bil samo na Giru in v Valoniji. Izleta smo združili s kolesarjenjem po trasi, kar je bilo zabavno, a samo dirko bi si raje ogledal na malem zaslonu. Med dirko Po Sloveniji pa grem z veseljem tudi ob cesto, sploh če potem ujamem prenos. Tako sem letos skočil na startni prostor prve etape, prevozil del trase, pričakal kolesarje v družbi navijačev na Trebeljevem in se vrnil domov, ko so imeli do cilja še šestdeset kilometrov.

Klasični arogantni specialkar, prvič

Lepo, da je bil start na Kongresnem trgu in ne v Tivoliju. Tako je dirka videti precej bolj prestižno in še blizu mi je. Pozdravil sem kolege in prijatelje, potem pa navalil po razdrapani cesti pod Golovcem na vzhod Ljubljane in v hribe. Glede na časovnico dirke sem ocenil, da se mi mudi, zato sem na Pečarja pohodil kolikor je telo dalo. Deklevcu je kar kapo obrnilo, ko sem ga prehitel v spodnjem delu klanca in spet izpadel kot klasični arogantni specialkar, ki se ne ustavi, niti ko sreča legendo slovenskega mountain bikea.

Ker prejšnji dan nisem ležal, ampak sem na Barjanski rundi za svojo lastno zabavo s skokom celo zanetil srdit spopad med pretendenti za zmago na gorskem cilju – to moram ponoviti večkrat –, me je dobra noga presenetila. Doma sem mislil, da bom počakal na gorskem cilju na Pečarju, a sem se potem odločil, da potegnem še na Trebeljevo.

Karavana

No, tam sem ugotovil, da sem vlagal vate in razmetaval kilokalorije po nepotrebnem. Tako je, če na kolesu delaš tisto, česar ne bi smel, če torej med vožnjo na telefonu bereš časovnico etape in misliš, da bodo prišli na Trebeljevo najhitreje ob 12.37, v resnici pa je pisalo, da bodo tam najprej ob 12.47. Treba je pa pohvaliti slovenski narod, ki se je mobiliziral na relativno nepomembnem odseku trase, tudi s transparenti.

Lepo, vse tri slovenske ekipe so imele svojega ubežnika. Zelo dobro.

Karavana ide dalje …

Klasični arogantni specialkar, drugič

Ravno ko so padli mimo, je nad Malim Vrhom zagrmelo, zato smo hitro stisnili dol. Kot rouleur sem se simpatični kolesarki ponudil za delavca na poti v dolino in celo pot me je presenečalo, da še vedno z lahkoto vrti, glede na to, da se je občasno slišalo račno.

Potem sem pogledal nazaj … in ugotovil, da me drži dobri, stari Perhan, ki se je vzel od kdo ve kod, medtem ko o gospodične ni bilo ne duha ne sluha. In sem spet izpadel kot klasični specialkar, ki ne gleda nazaj in misli, da bo dobro izpadel, ker špona do onemoglosti.

Sva se pa potem skupaj s starim kolegom prijetno pogovorila še med vožnjo do Laz in Dola, preden sem se udobno, še v suhem pripeljal nazaj za urejevalnik besedila.

Kar se prve etape tiče …

Vidite, to se zgodi, če trasa dirke nima ciljnega vzpona. Diego Ulissi se odpelje grupi na zadnjem klancu sprinterske etape, kjer tega nihče ne pričakuje, in udobna ravninska etapa se spremeni v klavnico. Ker sem gledal dirko samo z enim očesom, mi ni bilo jasno kaj, vraga, počne italijanski lisjak. Zvečer sem pa ugotovil, da je na letečem cilju pobral tri bonifikacijske sekunde in je torej v primerjavi s konkurenco v kar simpatičnem položaju za skupni seštevek. Tadej Pogačar pa tudi.

Luka Mezgec je naredil točno to, kar bi naredil moder mož v položaju, ko mora sprintati s Pascalom Ackermannom. Prezgodaj je začel sprintati. Če ga ne bi prijel Rui Oliveira, ki je imel za seboj Simoneja Consonnija, bi Mezgecu morda celo uspelo, v dobro pa mu moramo šteti že to, da se je Ackermann od vsega hudega po petstometrskem sprintu v cilju kar ulegel v travo.

Imenitna dirka, res! Sploh pa je lepo videti izredno motiviranega Grego Boleta!

Mislim, da posnetek dokazuje, da je dirka Po Sloveniji res velika dirka!

Trasa: Ljubljana–Pečar–Besnica–Trebeljevo–Besnica–Podgrad–Laze–Dol–Ljubljana
Razdalja: 58,2 km
Višinska razlika: 510 m
Čas vožnje: 1 ura in 51 minut
Skupni čas: 2 uri in 27 minut
Povprečna hitrost: 31,3 km/h
Maksimalna hitrost: 64,8 km/h
STRAVA