V soboto smo si tik pred sipinami Erg Šebbi pri Merzougi privoščili sanjski dopust.
Hotel je nadvse simpatičen.
Zajtrki so bogati.
Večerja je izvrstna.
S finim peskom posuti divani so kot nalašč za popolnost v brezdelju.
In od brezdelja smo skoraj pocrkali od dolgčasa.
Ampak nismo bili pri miru. Po nočnem sprehodu pod zvezdami sem šel med sipine še ob sončnem vzhodu.
Videti je, kot bi se sipine nadaljevale v nedogled, a pas takšnega morja ni širši od 5 kilometrov v smeri proti Aližiriji, dolg pa je okoli 20 kilometrov. Dovolj, da je postala Merzouga turistično središče in da okrog hotela postopajo precej sitni ponudniki ježe na kameli.
Dan brez kolesa vendarle ni bil brezkoristen, opravili smo žehto, cunje se tukaj posušijo v dobre pol ure, in manjša popravila na biciklih. Ker ne moremo biti pri miru, smo šli sredi dneva na kosilo v Merzougo, ki je v svojem turističnem dolgčasu kar simpatična in kdor je odprtih oči, se lahko noro zabava ob opazovanju vsakdanjega utripa in praktičnih domislicah tukajšnjih prebivalcev. Več o tamkajšnjem hostlu, smučeh, novodobnih tovornikih in smučeh bom napisal ob kakšni drugi priložnosti.
Čez dan je veter dvignil pesek, tako da je bilo ozračje proti večeru nekoliko zapacano. Pred večernim sprehodom v pesku sem pred bazenom za slabo uro zaspal kot top. Za to fotografijo se mi ni bilo treba premakniti niti za centimeter.
Brez komentarjev