Dan v Egiptu

Najboljši del dopusta je bila vožnja nazaj v Hurgado. Ne toliko zato, ker bi se veselil vrnitve domov, ampak ker sem končno videl še kaj drugega kot morje. To je bil po svoje tudi najbolj presenetljiv del dopusta. Tja grede smo se peljali ponoči in potem teden dni precej luksuzno bivali daleč od realnega sveta. Šele nazaj grede sem se prav zavedel, da smo v krajih, kjer se ljudje težko prebijajo.

Kontrasti

Prav dosti nismo videli. Dobre štiri ure dolga vožnja je precej duhomorna, pa saj smo ob Rdečem morju prevozili od juga proti severu precej več kot tretjino Egipta. Slabih 400 kilometrov. Na desni je morje, na levi pesek. Puščava. In barakarska naselja. Domačini menda živijo od zlata, ki ga v pesku iščejo z detektorji kovin.

Turistična naselja so tam videti kot slaba šala. Že dolgo me mika, da bi šel enkrat na tak dopust, s skrajno nizkimi pričakovanji, seveda, a se mi zdi, da je, če že ne denarja, škoda vsakega prostega dne. Hoteli se verjetno gradijo še hitreje kot v Albaniji, a sem dobil vtis, da je gradbenih lukenj še več kot v Ljubljani – no, v Egiptu vsaj niso luknje, ampak nekaj stoji.

Nadzornih točk z oboroženimi vojaki, ježevkami in drugim materialom za zastraševanje nisem štel, pa tudi vojašnic ne. So pa Egipčani kar zadovoljni, da živijo v vojaški državi. Tu so že bencinske črpalke, ki dajejo, kot je za bencinske črpalke običajno, vtis nekakšne evropskosti.

Potovali smo s tem vozilom. Ne ravno neudobno, luksuzno pa tudi ne.

Tržnica

Ustavili smo se dvakrat. Prvič na črpalki in drugič v El Qoseiru ali kakorkoli se že napiše po slovensko. Mesto videti precej večje, a ima menda le 50 tisoč prebivalcev.

Ulice so na začetku zime skoraj prazne.

Najprej smo se ustavili pri lokalnem prodajalcu začimb, čajev, barv za lase in podobne robe. Nekoliko me je šokiralo, da ljudje sploh niso barantali. Češ, saj so reveži. Nič niso reveži. Kdor prodaja začimbe, verjetno ni revež, sploh pa ne, če se vsak drugi dan pri njemu ustavi mali avtobus turistov. Iz principa je treba barantati, sicer se domačini sčasoma naučijo lupiti turiste še bolj kot jih sicer. Je pa res, da si je treba za nakupovanje vzeti čas, kar je v razmerah, ko vsi navalijo, praktično nemogoče.

Če bi se bolje pripravila, bi kupila še kaj, res pa je tudi, da v več kot dveh mesecih nisva pojedla niti leče. Še začela je nisva jesti.

Zgodbice

Med nakupovalno mrzlico sem našel nekaj minut časa za sprehod po okolici.

Stari strici so povsod enaki. Samo da ponekod nosijo več in bolj kičaste prstane.

Osnovno prevozno sredstvo je seveda moped.

Riva je kar simpatična, nikakor mi pa ni jasno, kako mi je uspelo ujeti kader brez ene same smeti.

Asfur, ki nas je spremljal na letališče, je bil na ladji šefe za šnorkljanje, sicer pa je menda geograf in morda celo učitelj. Ne spomnim se več kaj vse je naložil, verjetno pa vsakemu drugačno zgodbico – drugi, odvetnik po poklicu, je eni naložil solzavo zgodbico o ločitvi, drugi pa, da je srečno poročen.

Korenina, ki da erekcijo in prah, ki da krila

Kakorkoli, Asfurjeva družina ima ob obali kar impresiven bar, kjer med drugim strežejo izvrstno kavo … nekaj ulic stran pa ima še trgovino s turističnimi spominki, kot pravi, najboljšo v tem delu sveta.

Ljudi je spet zajela nakupovalna mrzlica, jaz pa sem ušel na ulico, kjer sem se spoznal z Abdalahom. Petnajst ali morda šestnajst let star mulec mi je naložil, da je lastnik najboljše trgovine v tem delu sveta. In res. Kaj takega! Iz ene luknje sva skozi prehod prišla v precej večjo luknjo, od tam v veliko sobo in nazadnje v ogromen prostor – in povsod so bile vse stene založene z dišavami, olji, tobakom, začimbami …

Med drugim prodaja ekvivalent viagre in mešanico za pripravo domačega Red Bulla, ki je smrdela točno, ampak res točno tako, kot Red Bull. Ne vem zakaj nisem kupil teh pripravkov, vem pa, da si v nobenem primeru ne bi upal zaužiti obojega skupaj, veliko srce gor ali dol. Vem tudi, da na družabnih omrežjih ni dobro sklepati prijateljstev z Arabci. To sem naredil dvakrat in oba sta bila tako nadležna, da sem ju moral blokirati.

No, in potem smo šli domov.