Dan v Bratislavi

Prejšnji teden sva s Fotrom odpotovala v Bratislavo, on službeno, jaz pa sem, združujoč prijetno s koristnim, prvič obiskal slovaško prestolnico in obenem pridobil1 informacije o možnosti prenočevanja za avtodome.

Bratislava je bližje kot bi si utegnili misliti, od Ljubljane je oddaljena slabih petsto kilometrov oziroma slabih pet ur. Odpotovala sva v torek popoldne in v bližini Dunaja ob avtocesti prespala v hotelu, ki je za večerjo nudil vrhunsko ogaben vineršnicel s hladnim in polsurovim pomfrijem. Bržkone so vse skupaj spekli ob sedmih, ko se večerja začne, in isto hrano ponujali do desetih. Zajtrk je bil okusnejši in nekaj minut čez devet zjutraj sva se znašla v centru Bratislave. Kar peš sem jo mahnil v središče z žicami trolejbusa in tramvaja prepredenega mesta.

Moskvič v športni izvedbi.

Ker sem se zaradi slabo sprintanega zemljevida – kupljenega na bencinski črpalki sem gentlemensko, predvsem pa brezglavo pustil Fotru – nemudoma izgubil, sem si za orientacijsko točko izbral grad. Ko sem ga fotografiral prvič, je bilo še oblačno. Razjasnilo se je šele, ko sem se spustil dobršen del poti po griču navzdol. A sem se žrtvoval in se vrnil.

Razgled z gradu:

Na desni strani konkatedrala Svetega Martina:

Tako orientiran sem končno vstopil v Staré Mesto in skozi Mihaelova vrata …

… končno našel Klobucnicko ulico s turistično-informativnim centrom. Dame so me v manirah socialistične šole najprej pošiljale od ene do druge, žal pa nobena od njih še nikdar ni slišala za avtodom, zato sem opravil bore malo. Preden bi jih spravil v še slabšo voljo, sem se pobral na prosto med priložnostno postavljene štante, ki so, razen, da so bistveno bolj estetski, na moč podobni ljubljanskemu božičnemu semnju. Ogromno mastne hrane in neuporabne šare, kajpak. Najbolj prešerno so razpoloženi na Glavnem trgu, pred Staro radnico:

Stari del mesta je zgledno urejen in ko sem naslednji dan kolovratil po Ljubljani, mi je postalo hudo nerodno. Kava z mlekom je sicer dražja kot v Ljubljani, približno evro in pol vas bo koštala, je pa res, da je postrežba enkrat bolj prijazna in trikrat hitrejša. Slovaško narodno gledališče:

Staro mestno jedro je lepo, to je res, toda streljaj od prelepega pročelja Slovenske filharmonije …

…se nahaja takšna ambulanta:

Firbec me je pregnal do nekoliko oddaljene Modre cerkve. Pričakoval sem nekaj temno modrega.

V petih urah sem na hitro videl praktično vse, kar je treba videti. Bratislava šteje približno pol milijona prebivalcev in center brez težav prehodimo. Če bi imel več časa, bi si ogledal še kakšen muzej.

Nový Most povezuje Petržalko in ostali del mesta.

S Fotrom sva po vzhodnjaško na silo šparala nekaj evrov cestnine, ki bi jih bila plačala, če bi se v Bratislavo in nazaj napotila po novozgrajeni avtocesti. Edini efekt te neumnosti sta bila izgubljeni čas in krajši prepir ali ima prav GPS, zemljevid, Fotr ali jaz.

Prišel sem do spoznanja, da imamo s Slovaki bistveno več skupnega, kot si upamo priznati. Ne govorim o skoraj identičnem jeziku, kot tudi ne o dejstvu, da se imajo Slovaki za slovenski narod. Govorim o zarukanosti, ki jo je moč srečati na vsakem koraku. Da cenik na parkirišču oblublja ceno dvajset kron za uro parkiranja, zavaljeni inkasant pa po dveh urah nonšalantno zahteva devetdeset kron, je mogoče le v državah z druge strani železne zavese. Ugotavljam, da slovenska zarukanost ni unikum, kot tudi ne posledica visokih orografskih pregrad, ampak normalna drža postsocialističnega človeka, ki je več kot štirideset let špilal pridnega delavca, danes pa se v svetu, kjer dejansko štejeta pridnost in sposobnost, ne znajde, zato zavistno obrekuje uspešne vrstnike, ali zganja gonjo proti vse,. ki zaslužijo veliko.

1. Oziroma nisem pridobil, čeprav sem poskušal. [↩]