Čez Suho krajino

Po spremembi plana v zvezi s selitvijo se mi je zdelo peturno kolesarjenje precej trivialna zamisel. Nepotrebna, če ne celo nekoristna dejavnost. Vseeno sem šel prevetrit možgane, a priznam, da na silo. Samo zato, ker bi mi bilo sicer zvečer žal, da nisem izkoristil dneva. Ni mi bilo do dolgih klancev in tudi ne do prevažanja po že znanih cestah. Že dolgo pa si želim v Ambrus, kraj, kjer so z državljansko nepokorščino med prvimi opozorili na nedelovanje državnega aparata, ki se s problematičnimi manjšinami ne ukvarja aktivno, ampak težave pometa pod preprogo domnevne strpnosti, s čimer jim navsezadnje celo krši človekove pravice.

Toda priti v Ambrus je skoraj nemogoče. Ko sem lani poskusil iz Zagradca, so popravljali cesto. Ko sem bil v Suhi krajini julija letos, mi ovinek do tja ni dišal zaradi neznosnih razmer in zavidljivo visoke kilometrine. Zato je bil tokrat Ambrus glavni cilj. Če imajo bife, sem si rekel, bom ob kavi kakšno rekel z avtohtonimi veljaki. Zaradi del med Škofljico in Grosupljem sem se tja namenil okoli riti, do Pijave Gorice kar po glavni cesti, potem ob Želimeljščici, čez Turjak do Rašice, v Dobrepolje in po najlepšem delu doline v Pri Cerkvi-Struge.1

Tam sem na britofu prvič dotočil vodo in zavil proti Žvirčam, v verjetno najbolj zakotne predele Suhe krajine. To ni ravno območje kamor bi se naselil niti tam ne bi postavil vikenda. Čudni konci. Ampak odlični za kolesarjenje, ko se enkrat sprijazniš z grobim in peskanim asfaltom ali če imaš, še bolje, gravel specialko, in lahko zaviješ iz Zvirč tudi v Ambrus. Vmes namreč ni asfalta in ker se mi ni ljubilo zasvinjati Orce, sem se preusmeril v Žužemberk. Najprej sem pomislil, da si v teh zakotnih koncih res ne želim dobiti defekta.

Človek se ne more čuditi, da so v teh krajih tako dobro uspevale barabe iz družine Strojan in če je kolikor toliko empatičen še do koga drugega kot do manjšin, tudi razume, zakaj je prišlo do ljudskega revolta proti neki razširjeni družini – in ne Romom na splošno. Ambrus pač ni kraj, kjer bi policija redno izvajala patrulje ali bi na lokacijo prišla kaj prej kot v pol ure.

Prihod v Žužemberk z desne strani Krke je precej bolj spektakularen kot iz drugih smeri.

V Trebnje sem šel, nevedoč, kaj me čaka, po še neznani bližnjici. Klanec na Grmado je grozljiv in bi ga morali v kolesarskih krogih slaviti kot ultimativno srednje kratko preizkušnjo, ki je povsem primerljiva legendarnim valonskim vzponom. Skoraj 200 metrov višinske razlike v 1800 metrih, števec pa je lep čas kazal naklon okoli 20 odstotkov, ki je s klasično gonilko precej bolj zabaven, kot z otroškimi prenosi. Strm je tudi spust v Trebnje. Šlo je čez 90 in šlo bi tudi 95, če se ne bi usral, ker nisem poznal ceste.

V Trebnjem sem zgrešil bencinsko črpalko. Rekel sem si, da bom že nekako.

Na klanec v Čatež je šlo solidno in tam sem spet dotočil vodo, seveda na britofu.

Na naslednjem klancu pa ni šlo več solidno. Nekajkrat sem celo pomislil, da bi v želodec stisnil gel, ki ga s seboj vozim za točno take primere, a mi gre na živce občutek, ko tisti poc najprej zapaca sistem do te mere, da bi se najraje ustavil, zato sem se zadržal. Ustavil sem se šele v Flamingo baru v Šmartnem pri Litiju in naročil pol litra kokakole, kar je deklico za šankom tako presenetilo, kot da bi naročil recimo en deciliter piva. In veste kaj je najbolj bizarno? Pol litra te packarije stane na vasi več kot pol litra boljšega piva v Ljubljani. Je pa res, da bi v tistem stanju plačal tudi več kot štiri evre.

S kokakolo in frutabelo sem prišel toliko k sebi, da sem se čez Trebeljevo zapeljal kot profesor, na Pečarja sem pa po mojem v ihti in strahu pred prihajajočo temo verjetno postavil osebni rekord. Tisti občutek, ko se začnejo noge dobro vrteti šele po štirih urah.

Težko pa si razložim kako je mogoče, da nekakšen strokovnjak pri temperaturi le malo nad dvajset stopinj odpotuje na 150-kilometrsko vožnjo, oblečen le v tanko oprijeto majico, namenjeno kolesarjenju tudi pri temperaturah nad 30 stopinj Celzija, torej brez spodnje majice in celo brez brezrokavnika. »Saj bo,« sem si rekel in potem polovico poti zmrzoval. V Besnici je bilo zvečer samo 16 stopinj Celzija. Kreten.

V Ambrus pa očitno ne bo šlo drugače kot tako, da odkolesarim tja in nazaj po isti cesti.

Trasa: Ljubljana–Škofljica–Pijava Gorica–Želimlje–Turjak–Rašica–Videm–Pri Cerkvi-Struge–Zvirče Gradenc–Žužemberk–Dobrnič–Grmada–Trebnje–Čatež–Šmartno pri Litiji–Trebeljevo–Besnica–Pečar–Ljubljana
Razdalja: 155 km
Višinska razlika: 2050 m
Čas vožnje: 5 ur 8 minut
Skupni čas: 5 ur 50 minut
Maksimalna hitrost: 92,6 km/h

1. Slučajno kdo ve kako se sklanja to neverjetno krajevno ime? [↩]