Čez polhograjske in škofjeloške hribe

Pri odločitvi, da se nisem udeležil Franje, je bilo moteče samo to, da so me vsi in kar naprej spraševali, ali bom šel na Franjo. In zakaj ne. Najbolj psihotične kolesarske prireditve se nisem udeležil zato, ker se mi ne ljubi dirkati, sama trasa pa mi ne predstavlja nobenega izziva, ker ni niti lepa niti zahtevna. Raje sem šel v soboto na polno čez nekaj klancev, v nedeljo pa s prijateljem v lagodnem tempu na kavo. Na dirki, kjer zmaga nekdo, ki ne prečka prvi ciljne črte, pa jaz ne mislim sodelovati že iz principa.

Že v prejšnjih dneh sem vedno kolesaril nekje na robu dežja in želel sem si, da tako ostane tudi v soboto, zato sem se spet držal bliže doma. V Poljansko dolino se dosti raje prekotalim čez Suhi Dol in Lučine, a ker je klanec čez Črni Vrh daljši, sem za spremembo oddrgnil po Gradaški dolini.

Ne boste verjeli, ampak na kratkem vzponu proti Polhograjski graščini sem brez težav prehitel avto!

Pred Črnim Vrhom je cesta tako sramotno razfukana, kot da bi kolesarili po poljskih cestah med Parizom in Roubaixom, samo da so to v Sloveniji glavne prometnice. Asfalt je tako razpokan, da bi verjetno gorski cilj brez težav zmagal Tom Boonen. Proti Pasji ravni ni cesta večino časa nič boljša …

… spust v Poljane je pa sploh krasen, na ovinkih fino posut s finim peskom, na dveh krajših odsekih ob koncu spusta pa je cesta tako sesuta, da je praktično makadam.

V Poljanah sem za vsak slučaj preveril radarsko sliko, ki je kazala še kar obetavno stanje, medtem ko je bil Facebook nekoliko bolj pesimističen, a mi je vsaj posredoval lepe želje … in me na simpatičen način obvestil, da bi me lahko brez večjih težav pri iskanju tudi umorili z dronom.

Na Starem vrhu ponavadi nisem šel do gostilne, ampak naravnost v Selško dolino (ali obratno), tokrat pa sem naredil izjemo, za katero mi je bilo sredi klanca nekoliko žal.

Vseeno sem vztrajal in po še drugem spustu, na katerem nikakor nisem užival, v Selški dolini zavil levo, proti Železnikom. V načrtu sem imel vzpon čez Dražgoše in spust v Besnico, če bi mi ostalo še kaj nabojev, bi jih postrelil na Šmarjetni gori. No, iz te moke ni bilo kruha …

Ob tem krasnem pogledu v smeri naslednjega gorskega cilja sem še vztrajal, ko je začelo na odcepu za Dražgoše kapljati, sem pa raje obrnil, ker za rojstni dan res nisem hotel biti moker. Pred Selcami sem uspel priključiti manjši tovornjak z živim tovorom in po stari kolesarski navadi sem se ga držal skoraj do Škofje Loke. Že vsaj deset let se po ravnem nisem peljal 76,8 km/h. Doma tega raje ne počnem.

En klanec mi je še manjkal in privoščil sem si ga na Sveto Katarino, tokrat do cerkve.

Rapidno se slabša tudi cesta s Sv. Katarine v Gradaško dolino in sprašujem se, kako bomo glede na šparovne obete čez pet let sploh še cestno kolesarili. Država nekaj prihrani, državljani pa plačujemo posledice presekanih plaščev, centriranja obročev in celjenja odrgnin. Medtem ko se v razvitem svetu pričakuje, da bodo ceste urejene, moramo pri nas pričakovati najslabše: udarne jame izpred petih let, pesek v ovinkih še sredi junija in ob tem še idiote, ki trobijo potem, ko so okoli ovinka pripeljali po sredi ceste in si življenje reševal po zraku čez luknjo v asfaltu in čez pesek v naslednjem ovinku. Takole, za zaključek traktorskega dneva. Ker nisi prilagodil hitrosti razmeram na cesti.

Trasa: Ljubljana–Polhov Gradec–Črni Vrh–Poljane nad Škofjo Loko–Stari vrh–Železniki–Škofja Loka–Sora–Sv. Katarina–Dobrova–Ljubljana

V nedeljo sva šla z Doktorjem sproščeno na kavo v Kranj, iz Ljubljane čez Kamnik in zaradi Franje malo naokoli, nazaj pa deloma po trasi Franje, kjer sem si lahko ogledal prave zmagovalce te prireditve, prizemljene ljudi, ki jim je izziv prekolesariti tistih 156 kilometrov. Zmagovalki sta tudi dekleti, ki sta Malo Franjo prekolesarili s poniji. Jaz tega ne zmorem. Vzdržal ne bi niti do Horjula.