Carigrad: ena sama velika trgovina

V Carigradu se zdi, da je celo mesto ena sama velika restavracija, a obenem se je nemogoče znebiti občutka, da je tudi ena sama velika trgovina s ponudbo popolnoma neuporabnih stvari kot so preproge, živo pisani lampijončki, kičasto keramično, stekleno ali kovinsko posodje, vodne pipe vseh velikosti, pederuše, nogometni dresi, cenene igrače, zabavna elektronika dvomljivega porekla in oblačila, kakršnih ne bi oblekli niti obiskovalci tržnice v Veliki Kladuši.

Carigrajsko letališče razkriva, da v Turčiji robo na debelo kupujejo mešetarji s celega Bližnjega vzhoda in severne ter ekvatorialne Afrika, v šoping za lastne potrebe pa se menda poda tudi veliko Slovencev. Poznavalci menda vedo na katerih lokacijah in ob katerem času je na voljo originalna roba in kdaj kakovostni ali ceneni ponaredki dragih blagovnih znamk. Če bi za menoj metali šprinterice, čelade, sedeže in podobno kolesarsko kramo, bi trzal kot sponzoruša na šampanjac in četudi bi šlo za brezimne izdelke ali ponaredke, bi lahko kakovost in primerno ceno ocenil dokaj dobro. Ne morem pa kompetentno ocenjevati kakovosti naglavnih rut, ki lahko dosegajo kar nesramne cene, kaj šele, da bi ločil med preprogo za nekaj sto ali nekaj tisoč evrov.

Zato se mi zdi neverjetno, da je vsak trgovec prepričan ali pa daje vtis globoke prepričanosti, da sem s čez eno ramo obešeno fotografsko torbo, čez drugo ramo obešenim fotoaparatom in zemljevidom v ritnem žepu prišel zapravit dva tisoč evrov za ročno tkano svileno preprogo in da bom pri bratrancu mimogrede kupil zlate uhane za »your beautiful wife« in broško za mamo, pri prijatelju pa še usnjeno aktovko za očeta.

Seveda pa ne prodajajo samo neuporabne krame. Prodajajo tudi zelo uporabno kramo. Pravzaprav je mogoče dobiti čisto vse, celo zavidljivo kakovostno kolesarsko opremo. V Carigradu po bor mašino, vratno kljuko ali kuhinjsko pipo ni treba v ogromen trgovski center v predmestju, ampak vse dobiš na ulici. V Karaköyu sva se slučajno znašla v nekakšnem uličnem Merkurju, samo da je bilo dejansko mogoče dobiti čisto vse in da so prodajalci uslužni.

Na vsakem vogalu je trgovec s špecerijo, ki prodaja praktično vse, ogromno pa je tudi ribarnic.

Če bi se o tem pozanimal prej, bi si lahko kupil odlično in poceni obleko ali pa bi mi jo v tednu dni sešili po meri in lahko bi dobil tudi kakovostno usnjeno torbo ne da bi zanjo pljunil petsto evrov. Cene so zaradi ostre politične situacije še nekoliko padle, pada tudi turška lira, zato so ti časi primerni tudi za nakupovanje. A dobil sem občutek, da je to najbolj tvegano na Velikem bazarju. Ne samo zato, ker se v labirintu 61 pokritih uličic z več kot 4000 trgovinami mimogrede izgubiš, ampak tudi zato, ker so tamkajšnji trgovci najbolj prebrisani.

Kapalıçarşı pomeni »pokrita tržnica. Zgradili so jo kmalu po zavzetju Konstantinopla, zato jo uvrščajo med najstarejše trgovske centre na svetu. Z od 250 do 400 tisoč obiskovalci je gotovo tudi med najbolj obiskanimi in po Wikipediji je bila leta 2014 z dobrimi 91 milijoni obiskovalcev celo najbolje obiskana turistična znamenitost na svetu.

Večina se zadrži dlje, kot so načrtovali, deloma zaradi težav z orientacijo, deloma zaradi razsežnosti in deloma zato, ker je fino pohajkovati po nakupovalnem središču, ki se v dobrih petsto letih skoraj ni spremenilo. Dobro, res se prodaja ogromno cenene krame, vendar je bazar organiziran tako, da v določenih četrtih prodajajo določeno blago: usnje, preproge, nakit, posodje, spominke, džins, starine, tkanine, … obstaja tudi prostor za javne dražbe, a tega nisem vedel.

To ni nenavadno, kajti zmeda je res popolna, jaz pa imam težave z orientacijo celo v Javnih skladiščih. Brez zemljevida je nepoznavalec pečen, Veliki bazar ga zlahka posrka in precej težje izpljune, čeprav ima osemnajst vrat. Še precej težje je najti stranišče, imajo pa štiri marmornate vodnjake.

In precej več gostinskih obratov. Na Velikem bazarju menda dela 26 tisoč ljudi, ki morajo tudi nekaj jesti in ki verjetno spijejo hektolitre čaja. Najraje kar na bednih stolčkih pred svojimi trgovinami. Na bazarju sicer ždijo cel dan, a ni videti, da bi se pretegnili in so le srednje vsiljivi.

Vseeno mi je bil bolj všeč Dišavni bazar, ki mu Turki pravijo Mısır Çarşısı (Egiptovski bazar), ker so ga zgradili z davki, pobranimi v Egipčanskem pašaluku. Sredi dne je v nedeljo kar gneča.

Od 85 trgovcev jih še vedno največ prodaja turški med, suho sadje in začimbe, praktično vse, ki si jih lahko izmislite, tudi žafran.

Ogromno pa je tudi kramarjev in prodajalcev ostale robe. Preostanek turških lir sva tam zapravila za lokum.

Zanimivo, da me je tistih nekaj dni prodajni cirkus motil precej manj kot zahodnjaški mehanizmi prodaje, čeprav so Turki bistveno bolj nadležni, kar je za lenih in zdolgočasenih študentov vajene slovenske potrošnike še posebej hud kulturni šok. Vendarle pa ni tako hudo kot v Marakešu, kjer zaračunajo tudi nenaročene storitve, ali v Keniji, kjer ne deluje zakon ponudbe in povpraševanja. Mogoče bom naslednjič pripravljen par sto evrov tudi zapraviti. Nekako imam občutek, da je trgovina v tem delu sveta precej bolj fer kot v okolju, kjer smo izumili izkoriščanje.