Carigrad: azijski utrip

V Üsküdarju sem pred dvajsetimi leti doživel manjši kulturni šok. V primerjavi z evropskim delom Carigrada je bil azijski čisto drug svet. Spomnim se ogromnega, svinjskega pristaniškega parkirišča, s katerega so nas vsiljivo vabili v taksije, na avtobuse in dolmuše, ki so dajali vtis, da z njimi ne bi prišli niti do naslednje ulice. Mislim, da smo se s taksijem odpeljali do Črnega morja, kakšnih trideset kilometrov daleč, kjer so nam ribo spekli v neki kolibi, ki je bila morda restavracija. Razgled na palačo Dolmabahče z obale Üsküdarja takrat še ni vključeval nebotičnikov.

Grška naselbina Khalkedon, danes okrožje Kadiköy, je celo nekaj let starejša od Bizanca, starogrškega predhodnika Konstantinopla, ki je zrasel na evropski strani Bosporske ožine. Nekaj let kasneje je severno od Khalkedona nastal še Chrysopolis, današnji Üsküdar. Del Carigrada sta uradno postala šele po uvedbi redne ladijske linije v štiridesetih letih 19. stoletja. S tem je Carigrad postal edino mesto, ki se razteza na dveh celinah. V cenejšem azijskem delu živi tretjina vseh meščanov, a večina se na delo vozi v Evropo. Čez Bosporski most vozi metrobus, pod vodo  vlak na liniji Marmaray, najudobnejša možnost pa so vodni avtobusi.

Kadiköy se razteza južno od Bosporja, kjer se ožina že odpre v Marmarsko morje. Pri tem morate biti pazljivi, da se na pomolu v Eminönüju res  vkrcate na ladjo za Kadiköy in ne za Karaköy, četrt na severnem ustju Zlatega roga. Jaz sem ju mešal do zadnjega dne. Ladje pristanejo tik ob legendarni železniški postaji Hajdar paša, ki zaradi dokončevanja linije Marmaray in vzpostavljanja povezave z Ankaro ni več operativna in nekateri se sprašujejo, ali sploh še kdaj bo. Navsezadnje železniški promet proti Bagdadu ne cveti več tako kot nekoč …

Presenetilo me je, da je carigrajsko pristanišče Hajdar paša celo manjše od koprskega. Med Kadiköyem in Üsküdarjem je skoraj neopazno. Skozi Bosporsko ožino vsako leto pluje okoli 55.000 ladij, v pristanišču pa se jih ustavi le dobrih 1.100.

Zadrževala sva se predvsem v četrti Moda. Na popoldanski tržnici je mogoče kupiti praktično vse.

Na uličici Güneşlibahçe sva si v Borsam Taşfirinu privoščila čorbo in pito Kıymalı Yumurtalı Pide– pito s sirom, mleto govedino in  jajcem. Morda vas utegne presenetiti, tudi mene je, da imajo spletno stran, Facebook, Twitter in Instagram in da delujejo na treh lokacijah. Tujskih gostov imajo bolj malo. Toplo priporočam. V Carigradu v še tako nečedni beznici kakovost hrane ni vprašljiva, prej nasprotno, paziti se je treba predvsem turističnih nategov.

Kavo sva si privoščila nekaj ulic stran, kjer je Lisici neka mačka zlezla v naročje. Nasproti so prodajali belo tehniko – na ulici, ki je še najbolj spominjala na Trubarjevo med Prešernovim trgom in Resljevo v Ljubljani.

Sosed je prodajal raznovrstno kramo.

Pri urarju nasproti pa so udarili partijo backgammona, ki je v Turčiji očitno blazno popularen.

Cene so v povprečju nekoliko nižje kot na evropski strani, hamami pa so tudi trikrat ali štirikrat cenejši kot v okolici Sultan Ahmedovega trga. Odločila sva se za Aziziye Hamami, ki ni najcenejši, a je dovolj blizu pristanišču, da sva šla lahko peš. Ni tako luksuzen kot na primer Ayasofya Hurrem Sultan Hamam iz 16. stoletja, a bistveno bolj urejen kot denimo v Tinghirju, kaj šele v Douzu, doživetje pa je avtentično, saj vsaj v moškem delu sploh nihče ni govoril drugega jezika kot turškega.

Še prej sva poskušala spiti čaj v sila obetavni kavarni Panoroma. Za z žametnimi prti pogrnjenimi mizami so praktično vsi kartali. Med njimi ni bilo niti ene ženske, zato ni nenavadno, da Lisici niso dovolili vstopa, kar je emancipirano žensko kar malo prizadelo. A prijaznosti jim ne gre očitati: uslužno so odstopili mizo na letnem vrtu in navsezadnje niso želeli ničesar slišati o plačilu.

Skoraj gotovo pa zapitek ne bi bil nič dražji kot v bifeju, ki sva ga našla kasneje: čaj stane prav toliko kot na ladjah, eno turško liro, kar je trideset centov, kokakola je 2,50 turške lire, torej slab evro.

Zaradi razgibanega terena sva kasneje resno zašla nekam v smeri stadiona Fenerbahčeja. Orientacijo sem izgubil do te mere, da sva hodila v popolnoma napačno smer. Brez taksista se ne bi rešila. Na promenadi sva si v precej luksuzni oštariji privoščila tapase in rakijo, mastikino žganje, ki ga očitno spijejo ogromno. Natakar na fotografiji, ki bi verjetno prodal tudi svojo mamo, nama je najprej ponujal flašo za tri deci, če ne celo pollitrsko.

Krasen večer, po mojem enega najlepših, so začinili z živo glasbo.

Nekega drugega dne sva se izkrcala v Üsküdarju, ker se nama po plovbi po Zlatem rogu ni ljubilo prestopiti na ladjo za Kadiköy. Četrt je precej nelepa, krasan pa je razgled na evropski del mesta, še posebej ob sončnem zahodu.

Svetilnik sredi morja je Dekliški stolp. Po legendi naj bi ga dal vladar postaviti, da bi hči zaščitil pred smrtjo, ki mu jo je bil napovedal neki prerok. Ni pomagalo. Pičila jo je kača, ki naj bi se skrila v princesi namenjeno košaro s sadjem.Danes je v stolpu restavracija, kamor se pride s čolničem, a menda ni ne vem kaj.

Ob obali sva se ob obratih s hitro, a prav gotovo okusno hrano sprehodila do nekdanje Selimove vojašnice, pod katero je zdaj pristanišče Hajdar paša.

Tam se nama ni ljubilo ukvarjati z avtobusi, zato sva v Kadiköy pobegnila s taksijem. Delila sva si ga z mlajšima Turkoma. Bolj lasati je bil precej zgovoren antiislamist in antikapitalist. Razložil je, da je v Üsküdarju zaradi muslimanov nevzdržno, ko sva mu omenila, da spiva v hotelu, pa je preklel še kapitaliste. Rekel je, da bi ga morala prej poklicati, odstopil bi nama kavč. Saj nočemo dajati denarja prekletim kapitalistom, kajne? Stvari je treba deliti! Na ta način sva pri taksi vožnji prihranila dva evra.