Butalska toleranca

V letih, ko sva bila še gimnazijca, se nama je s prijateljem ponudila imenitna priložnost, da bi policistu ukradla pendrek, ki mu je bil med odvijanjem bureka na Miklošičevi padel izza pasu. Mislim, da so bili takrat še opremljeni s tistimi kratkimi gumijevkami. Če bi odreagiral instinktivno, bi mi odtujitev prisilnega sredstva uradni osebi bržkone tudi uspela, saj je bil policist že na drugi strani ceste, a ga je prej videl varnostnik, ki se je smukal v bližini. Za to zamujeno priložnost mi je žal še danes, ko se v meni delinkventna nagnjenja prebudijo sila redko.

Zadnjič pa sem bral, da je neki narkoman vlomil v dva policijska avtomobila, parkirana pri policijski postaji, in iz njiju ukradel neprebojne jopiče, čelade, komplet prve pomoči in … brzostrelko. Razen orožja so v kratkem našli vse, kajti narkomane očitno precej bolj uspešno kot v primerih, ko vlamljajo v lokale z varnostnimi kamerami in ko lastnik lokala razpolaga tudi s posnetki znanih obrazov, ulovijo takrat, ko kradejo policiji.

Zaradi malomarnega ravnanja z orožjem, ki ga je policist čez noč kot kak amaterski kavboj pustil v avtu, naj bi policistu grozila izguba službe. Ampak ker so avtomatsko puško včeraj našli v Ljubljanici, naj bi sankcije precej omilili in kavboju raje izrekli opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Zgolj sreča, da policijsko orožje ni prišlo v roke kriminalcem, ampak ga je nekdo odvrgel v reko, očitno zmanjša težo malomarnosti, ki se, kot berem, na policiji ni zgodila prvič, ampak naj bi enako avtomatsko puško ukradli že pred skoraj desetimi leti.

Takšno relativiziranje malomarnosti me kar preveč spominja na sankcije na Ljubljanskem potniškem prometu, kjer je šoferja praktično nemogoče odpustiti pred obravnavo pete ugotovljene kršitve, do česar praktično ne more priti, ker velika večina potnikov raje pogleda stran. Da v takšnih okoliščinah tolerance do nesposobnih, neodgovornih ali nesramnih zaposlenih ne more priti do izboljšanja splošnega stanja v družbi od najnižje pa do najvišje ravni upravljanja z državo, je seveda jasno.

Osnovna težava pa je toleranca ljudstva, ki so mu v življenju najpomembnejša dvodnevna praznovanja praznikov, ki jih po celem svetu praznujejo samo en dan. Jasno. Strogost do nesposobnih, neodgovornih in nesramnih se lahko že naslednji dan maščuje nekemu nesposobnemu, neodgovornemu in nesramnemu fičfiriču. Zato je bolje kaznovati tiste, ki na to opozarjajo.