Budget traveller? Neoliberalec si tudi ti

Ekscesno udobje me prej moti kot pomirja, toda s hoteli so me nekoliko razvadili, tako da v trizvezdičnih že privzdigujem obrvi, razen v izjemnih razmerah pa me ne boste videli spati tam, kjer nimam vsaj svoje kopalnice ali nekje, kjer bi moral surfati na kavču, razen, če gostitelja poznam zelo dobro.

Z razvajenostjo je hudič, ker veliko stane, ampak če prideš nekam spat samo za štiri ure, je trapasto plačati karkoli več kot najnižji možni standard. V zadnjem trenutku se je v Gradcu za najboljšo možnost izkazal Ibis Budget Hotel, kjer so za dvoposteljno sobo brez zajtrka vzeli 48 evrov … pičlih 20 manj kot v štirizvezdičnem hotelu kilometer severneje. Prek Bookinga so omogočali brezplačno odpoved do šestih zvečer, kar se mi je zdelo skoraj neverjetno, a je prišlo prav, saj sem okrog treh popoldne odpovedal eno od dveh sob.

Zakaj so nočitev zaračunali vnaprej, mi je bilo jasno šele dopoldne, ko je bil pult recepcije še vedno zamrežen, v hotelu pa očitno ni bilo nikogar, razen sobaric. A receptorka je bila zvečer izredno uslužna: za opis poti do diskača si je vzela toliko časa, da mi je bilo navsezadnje nerodno, da sem sploh vprašal. Varčni lastnik hotela bi ob tem gotovo vihal nos.

Potem je na neugleden in nekoliko malomarno odrezan listek formata A6 z zelenim markerjem označilo številko sobe, zadnji čas odhoda in šestmestno kodo za odklepanje sobe. Če bi kodo izgubil, bi imela za vstop v hotel zelo malo možnosti, za vstop v sobo pa nobenih. Na vrhu listka je, očitno kot nekakšen slogan, pisalo, da v hotelih Ibis Budget spijo prebrisanci. Če si že revež, ker si ne moreš privoščiti hotela s tremi zvezdicami, se torej lahko tolažiš vsaj s to vrlino.

V sobi sva ugotovila, da bi šlo lahko zraven tudi peto kolo, saj je dvoposteljna soba pravzaprav triposteljna, nad zakonsko posteljo je namreč še pograd. Kovinsko okovje je dajalo precej varen občutek in mislim, da še nisem spal na udobnejšem modrocu, le blazina bi bila lahko višja.

Kopalnice so včasih v istem prostoru kot postelja tudi v precej višje kategoriziranih hotelih, kjer težnji po nižanju stroškov sledijo enako učinkovito kot v cenenih nastanitvah, zato me ni motilo niti to. Nekoliko nadležno je bilo le tuširanje, ne samo, da skoraj ni bilo pritiska, ampak je bila okrnjena tudi možnost reguliranja temperature vode. Uravnava je bila možna po le dveh stopnjah, tik pod vreliščem ali tik nad lediščem. Toda osnovnim željam je bilo zadoščeno: Lisica se je oprhala z vrelo, jaz pa z ledeno.

Pri nizkocenovnih ponudnikih me najbolj navdušuje njihov obupen trud, kako izpasti še bolj ceneno kot so v resnici. S hotelom namreč ni bilo nič narobe, ampak kompleks manjvrednosti se lahko v gostu prebudi že zaradi uniform osebja. Sposobnost, kako prihranijo na popolnoma vsakem centimetru, je občudovanja vredna, ob tem pa je zanimivo, da udobje na splošno ne trpi. Pri izbiri hotela je navsezadnje najpomembnejša lokacija.

Seveda nas bo varčevanje pokopalo.

Če se razburjate zaradi neoliberalizma, potem pa v Londonu, kamor letite z Easyjetom, prenočujete v Ibis Budget Hotelu, se ob naslednji kritiki varčevalnih programov za vsako ceno, ugriznite v jezik in se vprašajte, koliko k nižanju stroškov na vseh področjih prispevate kar vi sami, ker gledate na vsak prekleti evro in vam je pri tem prav malo mar za plače pilotov in stevardes ali za brezposelnost receptorjev, ki jih v hotelu ne potrebujejo, ker je recepcija odprta enoizmensko.