Razen vrhunskih ribjih konzerv lahko na Norveškem med drugim kupite kaviar v tubi, podobno kot pri nas majonezo. Še bolj zanimiva delikatesa pa je Brunost, rjavi sir. Pravzaprav sploh ni sir. Pridobijo ga s kuhanjem mleka, smetane in sirotke, dokler ne izhlapi vsa voda. Rjavo barvo dobi zato, ker sladkor med postopkom karamelizira. Mešanico ohladijo in prodajo v zavojih, ki so precej težji, kot so videti.
Razlog za slabo razširjenost izven Skandinavije gre iskati v dejstvu, da se očitno zdi okusen samo Skandinavcem … in pogojno še meni. Mislim, da se sestra nanj še ni navadila, čeprav živi gor že nekaj let. Najprej me je nekoliko presenetilo, da ga je domorodec kombiniral z marmelado, ampak takrat še nisem vedel, da to v resnici ni sir. Okus je sicer praktično nemogoče definirati, je pa rahlo sladkast in zato kar primerna zamenjava za maslo ali pa za kombinacijo z maslom. Dodajajo ga tudi k sladicam, v omake in, verjetno tiste manj sladke, tudi na sendviče.
Rjavi sir ni nekaj, kar bi si izmislili že v vikinških časih, ampak ga je v neki zakotni vasi bolj na jugu Norveške Anne Hov prvič pripravila šele leta 1863. Najprej naj bi ga poimenovala mastni sir, potem pa se ga je oprijelo ime fløtemysost in ta je še vedno med najbolj priljubljenimi in ima izmed vseh najbolj karamelni okus. Kasneje so začeli rjave sire predelovati tudi iz mešanice kravjega in kozjega mleka.
Rjavega sira ne mažemo, ker sploh ni mazljiv, ampak se ga lotimo kot sira in ga narežemo na tanke rezine z namenskim nožem. Tega, ki res odreže fino tanke rezine, sem z Norveške dobil že pred časom. Pravijo, da naj bi šlo za norveški izum, česar seveda ne verjamem. A pri tem so precej vztrajni in te nože prodajajo tudi v trgovinah s turističnimi spominki. Norvežani so pač praktični in bržkone boste svoje najbližje s tem darilom razveselili bolj, kot če bi jim po zasoljeni ceni kupili plastičnega trola.
Mimogrede, Norvežani se med seboj ob pomembnih priložnostih očitno blazno radi obdarujejo z jedilnim priborom, ki ima po mojem večinoma predvsem okrasno vrednost. Če je sila, pa tudi prav pride.
9 komentarjev
Meni pa je ta sir odlicen in sem ga pred par leti v hotelu v Tromsoju z najvecjim veseljem vsak dan jedla za zajtrk, potem pa se na letaliscu kupila tri pakete za domov 🙂
Kasneje doma nihce ni bil navdusen nad okusom, kot sem bila jaz. In pa res pase k marmeladi.
Te prehrambene posebnosti razlicnih krajev se mi zelo dopadejo. Nekako se mi je npr uspelo navaditi na britanski marmite! Ce bi ga tu prodajali bi ga ze kupil!
Vpisi v google marmite slovenija, nekaj zadetkov je, se ena firma ima tako ime….
@Nastja: No, torej sva v Sloveniji dva. Pa še @Boki, ampak on ni v Sloveniji. Menda naj bi bil brunost res nekaj podobnega kot marmite.
Tudi meni je všeč. Ta je sicer lahka varianta. Jaz kupim vedno pravega. Tu doma pa so se prav vsi zmrdovali, ko so ga probali. Očitno je dober samo tistim, ki so ga jedli v Skandinaviji.
Treba je tudi pošteno priznati, da ima gor drugačen okus kot tukaj 🙂
Jaz sem tudi redno zajtrkovala rjavi sir na zimskih dopustovanjih v Oslu in Lillehammerju, njam!
Hvala za to objavo, zadnjič, ko sem brala Knusgardov Moj boj, sem se spraševala, kaj je to, rjavi sir…
No vidiš! Ravno danes sem dobil nov paket, nekoliko drugačno varianto.